Zdaj razumemo, da lahko tudi zelo pametni ljudje sprejemajo nadvse neumne odločitve

V čem je torej trik? Zakaj so pametni ljudje lahko tako zelo neumni? Za primer bi si lahko vzeli marsikaj, kar se je od začetka meteorološke pomladi dogajalo v Sloveniji, ker če kdaj, se je prav v času epidemije še toliko bolj razkrilo, da naše izhodiščne kognitivne kapacitete, ne glede na to, kako zavidljivo nadpovprečne morda so, nikakor niso zagotovilo za sprejemanje vedno pravih odločitev.

A vendarle je to naša predpostavka – da bodo pametni ljudje delali pametne stvari. Da morebitnih nečistih dejanj ne bodo zapisovali v elektronska pisma in jih potem pošiljali na kopico naslovov. Da ne bodo kršili taistih ukrepov, ki so jih postavili. Da si ne bodo z obraza vlekli zaščitne maske, če vedo, da so vsenaokoli prižgane televizijske kamere. Da ne bodo istočasno govorili o sodelovanju in o tem, s kom ne bodo sodelovali. Ogromno reči, ki so se dogajale zadnje čase, smo zato spremljali nekoliko zmedeni. Težko se je opredeliti, ali je neka zgodba resnična, ko pa se zdi tako bizarno neumno izpeljana.

Bolj kot raznoliko delikatni primeri iz slovenske epidemije, si tule privoščimo nenavadno, a zelo resnično zgodbo, ki je pred nekaj leti odmevala tudi po spletu. Ko je Maggie Robinson Katz, sicer skladateljica, producentka in pisateljica, pokopala svojega očeta, uspešnega ameriškega poslovneža in svoj čas multimilijonarja Terryja Robinsona, se je zakopala v družinsko garažo in tam našla kopico kaset. Na njih je bilo posnetih več ur pogovorov med njenim očetom in starejšim moškim po imenu Jim Stuckney, ki je bil očitno njegov poslovni partner. Maggie je po očetovi smrti namreč iskala odgovor na vprašanje, ki ga prej nikoli ni dobila – kam je izginilo celotno očetovo premoženje? Kako je lahko uspešen poslovnež in multimilijonar umrl obubožan?

Pogovori na kasetah so ji razkrili, da je njen oče Jimu Stuckeyju dlje časa pošiljal več sto tisoč dolarjev, prepričan, da financira izkopavanje skrite zaloge zlata iz težko dostopnih jam na Filipinih, ki jih zdaj varujejo pripadniki lokalnih plemen. Maggie je bila šokirana. Kako je lahko njen oče, vrhunski poslovnež, nasedel tako očitni prevari? Le kdo bi verjel tako okorno zastavljeni in očitno lažni zgodbici, ki se bere kot nizkocenovni scenarij nekega pustolovskega filma iz osemdesetih?

Psihologija razkriva zelo presenetljivo sliko o pametnih ljudeh in neumnih odločitvah. In v bistvu zelo dobro razlaga prav te, na prvi pogled nerazložljive situacije, v katerih se znajdejo poslovneži, investitorji, strokovnjaki in, ja, tudi politiki. Prav ti profili so namreč najbolj nagnjeni k prevaram, saj je narava njihovega ustroja usmerjena v tveganja, pri tem pa so se naučili, da se lahko zanašajo na lastno presojo. Vedo, da je pretirana previdnost uničujoča, v najboljšem primeru pa dobra zgolj za stagnacijo. In v tem se potem razkrije tudi skrivnost propada Terryja Robinsona. Verjel je izmišljeni zgodbi, ker bi bilo preveč previdno, če ji ne bi. Moral je tvegati, ker si nikoli ne bi opravičil, če ne bi in bi zato izgubil izjemno priložnost.

Nauk celotne zgodbe pa je predvsem v tem, da smo vsi ljudje pametni za nekaj in strašansko neumni za druge stvari. Genialni inženir, ki bo poskrbel, da bo raketa zapustila Zemljo in uspešno pristala na nekem drugem planetu, bo popoldne razkuhal makarone. Vrhunski šahovski mojster, ki pri vsaki igri razmišlja pet korak vnaprej, bo zjutraj sedel na vece školjki in strmel v prazno rolo toaletnega papirja. Vse je torej odvisno od situacije. In vsi se prej ali slej znajdemo v situaciji, kjer bomo naredili nekaj tako strašansko neumnega.

Tanka meja med pametjo in neumnostjo teče skozi vsakogar izmed nas. Tu ni neke plemenite bitke med neumnimi in nami, drugimi, ki mislimo pametno. Na svoj način smo vsi neumni in na svoj način smo vsi inteligentni. Odvisno pač od okoliščin. Od konteksta. Problem je le, da smo preveč neumni, da bi to dojeli.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ