22. 9. 2021, 13:41
"Sem Ester. Prejšnji mesec sem imela 83 let. Živim tu gori, na gruntu, v hiški, v kateri vleče od vsepovsod!"
Ester je ena izmed poletnih Vid, o kateri je društvo Humanitarček obvestial mlada raznašalka časopisov, ki se je tiste prve delovne dni na dolenjskih obronkih izgubila. Potem, ko je Ester vprašala za pot do sosednje hiše, ji preprosta gospa iz dotrajane hišice ni in ni šla iz misli ...
Na Facebook strani Humanitarčka so s svojimi sledilci naprej delili trpko življenjsko zgodbo gospe Ester.
Živim tu gori, na gruntu. Malo hiško imam, še od mam-ce. Dovolj velika je za živet, čeprav mi vleče vsepovsod. Spim na divanu, v veliki sobi, kjer imam tudi šporhet. Tako mi je še najbolj toplo.
Moža je vzelo že pred leti, preveč je kadil, pa je raka dobil. Zdaj sem sama. To malo hiško imam samo še, pa nič drugega. Pa sestro, ki živi nižje v vasi. Včasih sva si pomagali, sedaj pa ne more več do mene, ker ne more več vozit avtomobila. Jaz pa nikoli nisem vozila, je vedno moj Franci. To so bili drugi časi, ženske niso veliko vozile.
No, pa sina imam. Robija. Ni mi v ponos, ne govorim rada o njem. Veliko je v življenju pil, se pretepal, tudi kradel je. Zdaj živi v mestu, enkrat ali dvakrat na leto, da pride okrog. Nazadnje mi je še radio vzel, ker da ga ne rabim, če imam televizijo. Vedno okrog praznikov pride, ko ve, da mi kdo kako meso ali sladkarije prinese. 300€ imam penzije, par evrov mogoče več. S sestro sva pred časom na socialno šli, če se da kaj narediti, pa so mi rekli, da moji sestri pripada dodatek, ker nima otrok, meni pa ne. Pa jaz manj penzije od nje dobim, tega ne razumem. Ampak tam so rekli, da imam sina in bi on moral za mene skrbeti. Razen če mi podpiše, da ne bo. Prijazna je bila ta gospa, ampak nisem razumela. Naj terjam Robija, ki mi tako že ves krompir, pa meso iz »škrije« pobere, da ima za sebe? Saj mu ne rečem nič, je le moj sin. Pa vedno je tako suh. Ampak kak naj ga na socialno spravim s seboj, da bo podpisal kaj?
Tako se pač znajdem. Saj imam »gošo« blizu pa se veliko najde za uporabit. So gobe, pa nekaj imam sadja. Me pa res noge ne nesejo več toliko. Pa 4 putke imam, da mi jajca dajo. Ena ne nese več, ker je že stara. Včasih sem še zajce imela, samo jih nimam več. Strah me je, kje bom nove putke dobila, ko bodo te nehale nest. Pred tem virusom sem še lahko kam prišla, je le avtobus stal malo naprej, da mi ni bilo treba po bregu hoditi. Sploh s težkimi torbami. Ko pa je virus prišel, ga kar ni bilo. Sem ga lani čakala in čakala na postaji. Niso niti na list napisali, da ga ni več. Zdaj gre samo tu in tam, ne vem, kam poklicat, kdaj gre. Na razporedu še vedno piše »tastar razpored«. Zdaj ne morem niti do »štacune v vasi« več, ker sestra ne vozi več po tem virusu. Sem klicala zdravnika, če se lahko kako pomaga nama, ali naj kar »crkneva tu gori«, pa ga tako ne dobiš. Medicinska sestra pa mi je rekla, naj se na socialo obrnem. Sem prosila za patronažo, bi ji dala denar, da bi mi vsaj moko, cukr in kako meso kupila. Pa položnice plačala, to res težko grem doli do pošte, torb pa res ne morem vlečt za seboj.
Samo jaz res ne vem, na katero socialo naj grem, številke telefona pa nimam. Tako pač zdaj čakam, kaj bo. Mogoče pa me ta virus odnese ali pa zima. Saj še nisem tak betežna, ampak kaj čem drugega. Tu gori sem pozabljena od vseh, dol ne morem. Mogoče pa me virus ne pozabi in me odnese.
Na srečo se to zadnje ni zgodilo.
Še več. Pri Humanitarčku so se zavzeli za gospod Ester in ji pomagali do te mere, da so ji do danes uredili bivališče skupaj z nepokretno Emico. V hišico bližje dolini so uspeli preseliti tudi njen 'šporhet' in kokoške, priti v stik z njenim sinom, bolje urediti njene finance, zamenjali osebnega zdravnika in še in še.
Celotno objavo si lahko preberete na Facebook strani Humanitarček.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
