23. 2. 2021, 07:00 | Vir: STA

Skrivnostni napis na Munchovi sliki Krik je zapisal umetnik sam

Xinhua/STA

Slika Krik norveškega slikarja Edvarda Muncha velja za radikalen in brezčasen simbol človekove tesnobe. V zgornjem levem kotu ene od štirih različic je droben napis s svinčnikom "lahko ga je naslikal samo norec". Sprva se je domnevalo, da ga je zapisal Munch, pozneje, da gre za vandalizem. Zadnje ugotovitve kažejo, da ga je zapisal umetnik.

Napis, odkrit leta 1904, je bil dlje časa predmet razprav. A najnovejša raziskava ekipe strokovnjakov v Norveškem nacionalnem muzeju kaže, da ga je vendarle zapisal umetnik, piše spletni portal The Guardian.

Po besedah poznavalke umetnikovega dela in kustosinje v muzeju Mai Britt Guleng napis razkriva stanje duha umetnika. Munch naj bi ga zapisal leta 1895, po tem, ko je neki študent medicine izjavil, da mora biti slika delo nekoga, ki je duševno moten.

"Gre za ironijo, hkrati kaže na njegovo ranljivost," je povedala in dodala, da je umetnik "to vzel zelo resno in da ga je prizadelo, saj je bila v njegovi družini prisotna bolezen." K incidentu iz leta 1895 se je Munch večkrat vračal v pismih.

Ko sta njegova mati in sestra umrli zaradi tuberkuloze, je bil obseden z boleznijo. Munchov oče je doživljal napade depresije, umetnik sam pa je bil po živčnem zlomu leta 1908 dokončno hospitaliziran.

Mai Britt Guleng verjame, da ga je to ozadje pripeljalo do opazke na sliki, da bi naslovil kritike svojega dela in lastne notranje demone. "Zanj je bilo zelo pomembno, da prevzame nadzor nad tem, kako sam razume sebe in kako ga razumejo drugi. Morda je bilo to dejanje prevzema nadzora," je povedala.

Napis je bil v primerjavi z drugimi elementi slike največkrat prezrt. Do leta 2008 je veljajo, da ga je zapisal umetnik, tedaj pa je norveški umetnostni zgodovinar Gerd Woll zapisal, da umetnik zanj ni odgovoren.

Munch (1863-1944) se je rodil v Lotnu. Študiral je arhitekturo in akt. Z državno štipendijo je od leta 1889 bival v Parizu, pozneje je bil krajši čas v Nici. Od leta 1892 je kot svobodni umetnik ustvarjal v Berlinu, pozneje, po živčnem zlomu, se je vrnil na Norveško. Njegov svet je bil svet samote, melanholije, bolesti, erotike, trpljenja in vizionarske fantastike.

Eden od glavnih znanilcev ekspresionizma je pod vplivom travm iz otroštva, postimpresionistov, simbolistov in vzdušja fin de siecla razvil zelo oseben, dramatičen slikarski svet. S pomočjo svojih stvaritev se je soočal z lastnimi travmami ter vseprisotnimi in vedno aktualnimi eksistencialnimi vprašanji.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ