6-letni Rožle je Dedku Mrazu napisal želje zase in svojo sestrico: pomagajmo mu izpolniti novoletne sanje

Rožle je 6-letni fant, ki trenutno biva v prostorih Hiše zavetja Palčica, ki so last Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS), program pa izvaja Center za socialno delo Ljubljana. Kot vsak otrok je tudi on letos Dedku Mrazu napisal pisemce in mu v zameno za malenkost obljubil, da bo priden. Za rokav smo pocukali Špelo Ulaga, vodjo Hiše zavetja Palčica, ki nam je zaupala več o Rožletu in njegovem pismu. Med drugim smo se z njo pogovorili o delovanju zavoda, z nami pa je delila tudi zgodbo o 5-letnem dečku, ki je z njihovo pomočjo našel svoj 'zavedno dom'.

Otroci so v Palčici zaradi odvzema staršem 

Ulagova je vlogo vodje prevzela junija leta 2020, pravi, da ji je vloga pisana na kožo, a poudarja, da je najtežji del njenega dela soočanje s travmami otrok. "Pri nas so otroci, ki so že v svojem zgodnjem otroštvu, najranljivejšem obdobju, doživeli stvari, ki jih noben otrok ne bi smel. Pri nas so otroci, ki so bili zapuščeni, ki nimajo ljubezni svojih staršev, čeprav bi ta morala biti brezpogojna. Pri tem delu se moraš zavedati, da delo nosiš domov," pojasnjuje. 

V Hiši zavetja Palčica nudijo topel, a kratkotrajen dom otrokom, ki so bili staršem odvzeti zaradi ogrožujočega ali neprimernega okolja. "Razlogi za odvzem in namestitev k nam so različni: zanemarjanje, nasilje v družini, zlorabe, zapustitev s strani staršev, nezmožnost staršev, da poskrbijo za otrokove potrebe, kot različne oblike odvisnosti, kot so alkohol in prepovedane droge, težave v duševnem zdravju in druge bolezni," pojasnjuje Ulagova. 

Ob prihodu otroci velikokrat doživljajo stiske, saj so se primorani privaditi na novo okolje in nove ljudi, a se po besedah Ulagove hitro navadijo, da jim lahko zaupajo in v sebi jim ni treba več zadrževati strahu. Trenutno sta pri njih nameščena dva otroka, kar je najmanjše število v tem letu, v povprečju namreč hkrati nudijo varnost od osmim do desetim otrokom. Skupno je pri njih letos bivalo 36 otrok, a v kratkem že pričakujejo nov sprejem. 

"Večina otrok gre od nas v rejniške družine, tudi rejniške družine z namenom posvojitve, nekaj pa se jih vrne v matične družine. Ker otroci v zadnjih letih pri nas bivajo dalj časa, povprečno vsaj dva meseca, včasih tudi veliko dlje, za njih predstavlja stisko tudi odhod od nas," njihovo bivanje in stiske, ki jih doživljajo, opisuje vodja. 

Za božič si zaželijo skromna darila

Ulagova nam je zaupala, da si otroci v njihovi oskrbi najpogosteje zaželijo igračke, tudi legokocke in kaj sladkega. Takšna želja je tudi Rožletova. "Prosim, da mi prineseš veliko čokolado," so besede, ki jih lahko preberemo v pismu.

A v večini pisma se osredotoča na svojo mlajšo sestrico: "Prosim, da moji sestrici prineseš lepo svetlečo dudo in ležalnik gugalnik za dojenčke," je zapisal. Ulagova pri tem pripomni, da še tako majhnim otrokom z nasveti glede daril pomagajo oni, zato je Rožle svoji sestrici izbral prav ležalnik gugalnik, da bi lahko opazovala okolico in se hkrati zazibala v miren spanec. 

Rožleta opisuje kot navihanega dečka z velikimi radovednimi očmi. "Zelo rad popravlja stvari. Ker tako intenzivno popravlja, pa mu velikokrat uspe tudi kaj pokvariti. (nasmeh, op. a.) Je tudi zelo navihan in se rad pocrklja," nam zaupa.

Kako lahko pomagate? 

Vsi, ki bi želeli razveseliti Rožleta in njegovo sestrico, nam pišite na info@metropolitan.si. Povezali vas bomo z odgovorno osebo iz Zveze prijateljev mladine Slovenije in našli način, kako najlažje in najhitreje dostaviti darilo do srčnega dečka.

Njegovo pismo za lažje razumevanje objavljamo še enkrat:

"Prosim, da moji sestrici prineseš lepo svetlečo dudo in ležalnik gugalnik za dojenčke. Meni pa veliko čokolado. Obljubim, da bom priden."

Najtežji del je soočanje s travmami otrok 

"Otroci in njihove zgodbe ostanejo za vedno v naših srcih. So pa kljub težkim zgodbam, zaradi katerih pridejo k nam, tudi lepe zgodbe, ko otroci odhajajo v druge družine, rejniške, posvojiteljske. Otroci najdejo nov dom, kjer so končno lahko otroci. Lepo je tudi, kadar starši zmorejo spremeniti svoja ravnanja, si poiščejo pomoč … in se lahko otroci po določenem času vrnejo k svojim družinam," iskreno prizna.

Izpostavi zgodbo 5-letnega dečka, ki so ga pod varno streho sprejeli z le umazanimi kratkimi hlačami in bosega: "Imel je temne razkuštrane lase. Na palcu na nogi je imel veliko rano. Ponoči je bil še v plenicah," začne zgodbo. Njegova nezaupljivost in nenavajanost tega, da so odrasli do njega prijazni, ga je vodilo do tega, da je pri njih ostal dlje kot drugi otroci, "predolgo", doda. A so zanj kmalu našli "topla in nežna rejnika". 

"Ko je prišel dan odhoda, je deček spakiral oblačila in igrače, ki jih je dobil od Božička in Dedka Mraza, saj je pri nas dočakal prihod dobrih mož. Na koncu pa se je spomnil tudi na svoje kratke hlače, v katerih je prišel. Tudi te je spakiral. To je bila edina stvar, ki jo je imel od doma. Nič drugega mu ni ostalo, nič drugega ni imel. Starša se v vsem času bivanja dečka pri nas zanj nista popolnoma nič zanimala. Vse, kar mu je ostalo od prej, so bile te kratke hlače. Deček je od nas odšel vesel, saj je komaj čakal, da dobi novo družino. Presrečna sta bila tudi rejnika – novopečena starša," sklene zgodbo o tem, kako je 5-letni deček iz njihove hiše odkorakal srečen. 

"To si lahko rečem vsak konec dneva ..." 

Ob koncu dneva si Ulagova polna topline izreče: "Zato se splača. Ko se po napornem dnevu zvečer usedem na kavč, k meni pa se stisnejo otroci in skupaj gledamo risanko, se crkljamo, preden zaključim dnevno izmeno. Ko zvečer v nočni izmeni preberem pravljico in zaželim vsakemu otroku lahko noč, ko ponoči pestujem in hranim dojenčke … ko zjutraj pridem v službo in mi otroci stečejo v objem," opisuje svoje delo, ki ga opravlja z veliko mero srčnosti, in sklene: "To si lahko rečem, ker vem, da sem naredila nekaj dobrega, da sem otrokom polepšala njihov vsakdan."