Anita Ogulin o bolečini iz otroštva, ki je zaznamovala njeno življenje

Anita Ogulin je Predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, mati dveh otrok in ima dva vnuka, a pravi, da ima ob svojem delu otroke iz vse Slovenije. "Tako zelo se počutim odgovorna za sleherno dušo, ki brez podpore ne zmore v življenje," je nedavno zaupala za naš portal. Humanitarka, prostovoljka in ustanoviteljica Hiše zavetja Palčica, ki nudi topel, a kratkotrajen dom otrokom, ki so bili staršem odvzeti zaradi ogrožujočega ali neprimernega okolja, je svoje življenje posvetila nesebični pomoči drugim. A njeno življenje ni bilo preprosto, vse prej kot to. 

Mama slabovidna, oče slep 

"Oblikovala me je moja družina. Težko smo živeli, ampak vendarle, mama je bila ustanoviteljica Društva prijateljev mladine in socialna delavka, ne glede na to, da je bila izjemno slabega vida, oče je bil slep," je zaupala v pogovoru za Val 202. Družina, ki je bila tudi rejniška, je pod svojo streho sprejemala otroke, ki niso imeli doma, niti ljubeče družine, h kateri bi se lahko zatekli. "Ne znam in ne zmorem živeti drugače. Skozi celotno življenje sem vrata svojega doma odprla vsem, ki so potrebovali streho nad glavo ali pomoč," je zaupala o tem, da poslanstvo, v katerega je bila vzgojena, zdaj širi med vse, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč. 

"Moje otroštvo ni bilo otroštvo, temveč odgovornost, ki me je zaznamovala tako močno, da zares stremim temu, da otrokom skušam ponuditi to, kar bi si želela, da bi imela sama," pove. 

Zgodbe, ki ranijo srce 

Kot humanitarka je v življenju prisluhnila mnogim zgodbam in bila deležna trenutkov, ki so jo spomnili na njeno otroštvo, na borbo za preživetje družine. A kljub temu izpostavlja, da ne more verjeti, da "smo prišli tako daleč, da naši otroci živijo tako travmatične zgodbe", na kar se tudi sama ne more navaditi. "Na to se ne moreš nikoli navaditi. Kako, ko otrok, ko ga objameš, želi s tabo domov, ko ne želi več živeti, ko med obrokom zgrabi skledico in želi imeti vse zase ali si trpa žepe," je zaupala in dodala, da si otroci trpajo žepe in potovalke, saj si želijo hrano odnesti tudi domov staršem. 

"Nikoli ne bom pozabila in vse življenje nosim s seboj zgodbo štirih otrok, kjer je oče pred njimi ubil mamo in sebe. Eden od teh otok devet dni ni spregovoril besede, ves čas pa je hodil ob meni. Deveti dan me je prosil, ali se lahko umakneva in če lahko govori z mano. /.../ Vso noč mi je predstavljal svojo stisko. Večkrat me je poklical, pogovarjala sva se o tem, da bo postal naš vzgojitelj. A se je njegovo življenje končalo prehitro," je povedala o zgodbi, ki je zaznamovala njeno delo. Zato s svojim delom hoče otrokom ponuditi možnost za to, da se izrazijo, da se počutijo sprejete in predvsem, da se zavedajo, da so ljubljeni. 

Za njo je težko leto

"Priznam, da sem določeno obdobje čutila nekoliko povečano utrujenost, ki sem jo pripisovala najprej starosti in nato dejstvu, da je bila moja časovnica dejavnosti dnevno razprostrta na najmanj 16 ur. Tretji odmerek cepiva proti covidu-19, februarja letos, me je popolnoma ustavil. Obiskala sem zdravnika in zelo kmalu po tem dobila diagnozo, da imam raka. Tega nikakor ne pripisujem cepljenju, pač pa dejstvu, da je bila bolezen prisotna več let, vendar ni bila zaznana," je zaupala v pogovoru za naš portal. Diagnosticirano ima kronično levkemijo in mnogocelični B limfom. 

"Moja prva misel, ko sem izvedela za diagnozo, je bila, kako je pravzaprav krivično, da sem po vsem, kar sem resnično predala tej družbi, zbolela. Zdaj pa verjamem, da mi je bila ta izkušnja gotovo dana zato, da bom še bolj, kot sem že, razumela starše,  ki smo jih reševali iz zares peklenskih življenjskih situacij in stisk, ki so jih povzročile bolezni in gotovo med njimi najbolj pogubno prav rak," je iskreno priznala za naš portal. Celoten intervju si lahko preberete na spodnji povezavi. 

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec