Prepričan je, da so ljudje v blokih preveč sproščeni.
V zadnjem času v medije prihaja vse več primerov prijav policiji zaradi igranja glasbenih instrumentov v blokih. Zadnji javno izpostavljen primer je zgodba družine, v kateri soseda z nenehnimi prijavami otrokom onemogoča, da bi vadili za dobrodelne koncerte in državna tekmovanja, globe pa znašajo čez sto evrov.
Mnenja glede tovrstnih situacij so deljena: nekateri menijo, da je egoizem posameznikov dosegel vrhunec, drugi pa, da bi se morali tisti, ki igrajo instrumente, prilagoditi okolici: si priskrbeti dušilce zvoka, vaditi v urah, ko je doma najmanj ljudi, se v skrajnem primeru celo preseliti v hišo.
To temo je na forumu Reddit odprl tudi Slovenec, ki zagovarja to drugo mnenje. Njegov zapis, ki je dvignil veliko prahu, lahko preberete spodaj:
"Malo debate, ker vidim, da je spet nekdo klical policijo zaradi glasbil. Meni je popolnoma jasno, da ne moreš glasbil igrati v bloku. Odraščal sem v bloku in nikoli ni nobenemu padlo na pamet, da bi kaj igral. Se mi zdi, da so bili ljudje včasih precej bolj obzirni do drugih v blokih. Vedelo se je, kaj se sme in kaj ne. Danes bi pa folk flavto igral, eden je enkrat tu na Redditu spraševal, ali si lahko tekaško stezo postavi v stanovanju. Ko sem bil jaz mulc, samo da sem glasbo dal malce bolj na glas, je že mati priletela v sobo, da naj ne motim sosedov. Sosedov mulc, se spomnim, si je boksarsko vrečo montiral in tudi ravno teden dni je trajalo, preden so mu starši rekli, naj to sname, ker moti sosede.
Jaz sem imel kot mulo tiste majhne plastične koše na vratih. Pa če sem kdaj malo bolj skakal, me je mati takoj podučila, da smo v bloku in da preprosto določenih stvari ne moreš imeti oz. početi. Enako je s psi, predvsem njihovim laježem. Sosedje imajo dva psa in sploh ne vem, da sta, ampak če bi pa dosti lajala, se mi zdi pa normalno, da bi jih moral sosed odstraniti, ampak sam od sebe, ne da bi mu jaz rekel. Ne vem, ali se je zdaj to tako spremenilo, da sem jaz tisti ta čudni, ker misli, da bi moral biti v bloku mir. Meni je to čisto tuje, da bi v svojem stanovanju igral harmoniko nekajkrat na teden in s tem motil vse sosede okrog mene."
Morda vas zanima tudi:
- IL Divji na Vrhniki razgrnili svojo divjo plat (FOTO)
- Nastja Gabor s čutno balado: navdih našla v močnih trenutkih življenja
Strpnost na obeh straneh
Čeprav se zdi, da je vse več ljudi občutljivih za glasbo sosedov, pa komentarji na forumu kažejo nasproten odziv. Uporabniki pravijo, da veliko raje poslušajo igranje glasbil kot pa vrišč in trušč otrok, da se tudi iz svoje mladosti spomnijo sosedov, ki so ves čas vadili instrumente, pa to ni motilo nikogar, da smo kot ljudje postali res občutljivi in malenkostni.
"Živim v bloku, sosed se nekaj trudi z glasbo, včasih igra kitaro, včasih kaj sklada, poje ... niti malo me ne moti, prav nasprotno, sem vesela, ko igra."
Neka uporabnica pa je predstavila dve plati: situacijo, ko igranje instrumenta ne bi smelo vznemirjati nikogar, in situacijo, ko bi se sosedje upravičeno pritožili.
"Imela sem sosede, ki so igrali flavto, klavir, trobento ... Ni problema, raje bi videla, da ne, sploh ko je bilo ogromno dela s šolo, a mislim, da je vsaki normalni osebi logično, da igranje instrumenta zahteva vajo. Sem pa imela tudi soseda, ki je igral bobne. Njegovi starši so jih postavili zraven vhodnih vrat in deček jih je tolkel ob vseh urah dneva. Tudi če bi se držal igranja v dovoljenih urah, med 6.00 in 22.00, je razlika med tem in klavirjem neprimerljiva. Mislim torej, da bi veliko ljudi tukaj lahko pokazalo malo več strpnosti do glasbenikov. Nekateri glasbeniki bi pa lahko, glede na okolico, bolj obzirno izbrali instrument."
Ključ do dobrih medsosedskih odnosov je torej: strpnost na obeh straneh. Če se želijo glasbeniki recimo izogniti konfliktom, je priporočljivo, da vadijo v dopoldanskem ali popoldanskem času, ne zvečer, omejijo dolžino vaje (npr. največ eno uro naenkrat), uporabijo zvočno izolacijo ali električne inštrumente s slušalkami, še dodaten plus pa je, če svojo dejavnost skomunicirajo s sosedi: vnaprej povedo, kdaj bodo vadili, kar lahko prepreči marsikateri konflikt.
Sosedje pa morajo razumeti, da življenje v bloku vedno pomeni določeno mero hrupa in prilagajanja. Zvoki vsakdanjega življenja, kot so otroški jok, koraki, premikanje pohištva, občasno igranje glasbil, so del skupnega bivanja in jih ni mogoče popolnoma izključiti.
Pomembno je razlikovati med motnjo in prisotnostjo, med glasnostjo, ki resnično ogroža mir, in tisto, ki nas zgolj opominja, da nismo sami. Namesto klicev policije naj bodo prvi korak pogovor, potrpežljivost in dogovor – ti pogosto prinesejo več miru kot vsaka kazen.