Bor na stara leta živi v hudem pomanjkanju: "Najbolj trpim zaradi tega, kar sem naredil svoji družini"

Na Borov 80. rojstni dan ni prišel nihče, že 20 let je minilo, odkar na svetu ni več njegove žene Jasminke, a ves čas misli na njo. "Vsak dan jokam, solze so se mi že posušile in ne pritečejo več," je povedal in dodal, da v mladosti ni bil dober človek. "Mogoče je prav, da sem na stara leta betežen, da sem lačen, včasih po nekaj dni ne jem. Plačam si elektriko, položnice, telefona nimam. Poleti jem iz sadovnjaka, imam štiri kure za jajca, mesa že dolgo nisem jedel, pozimi me vedno zebe," je zgodbo slovenskega starostnika delil Humanitarček v sklopu njihovega Projekta Vida.

Mraz v duši ga še bolj reže 

Bor vsak dan razmišlja o tem, kar je naredil ženi Jasminki in sinovoma. "Gledam polja, ki so bila včasih naša, pa skalo, s katere se je Jasminka vrgla v prepad. Zvečer ji šepetam, da mi oprosti." Sinov ni videl že 19 let. Včasih jima piše, a ne ve, kam poslati pismo, domov ne prideta, vendar jima ne zameri.

Jasminko je spoznal pri svojih 17 letih, pri njej doma so imeli pekarno, zaljubila sta se, se poročila in dobila dva otroka. "Na njivi ni bila vajena delati, takoj jo je križ bolel. Pa sem jaz delal, mi je vino pomagalo, včasih še malo slivovke, če je bilo premrzlo," pripoveduje o svojem alkoholizmu.

Nesreča pri delu

Pri padcu s traktorja si je zlomil roko in nogo, od takrat je težko delal, dolgo je bil doma, njiva se je medtem razrasla. "Jasminka je nekaj poskusila delati, ampak ji ni šlo. Ni bila navajena, pa preveč dela je imela v pekarni."

"Ko sem gledal zaraščeno njivo, sem počasi pil vino, večkrat s sosedom. Jasminka je rekla, da naj ne postanem pijanček kot on, pa sem si ji rekel, da malo vinčka ni še nikogar ubilo."

Vse se spomni za nazaj, vsake črnice 

Pogosto je bil slabe volje. Njive so prodali, da so imeli za hrano. Pekarno je Jasminkin oče dal drugemu v najem, kajti ni se več splačalo delati v njej.

"Včasih sem prišel domov iz gostilne, dobro sem se počutil, vino mi je malo zabrisalo spomin. Šele zjutraj sem videl, da ima Jasminka črnice. Sram me je bilo. Rad sem jo imel."

Do usodnega dne

Sinova sta šla v mesto na študij. Ko se je Bor nekega dne vrnil iz gostilne, Jasminke ni bilo doma, vrata so bila odklenjena. Naslednji dan ni bilo kave, tudi kosila ne. "Klical sem jo okrog hiše, ni je bilo niti zvečer."

Ko je padla noč, so k njemu prišli policist in sinova. Povedali so mu, da Jasminke ni več, vrgla se je s skale, našli so jo lovci. "Ona ni nikoli tam hodila, preveč se je upehala, ni marala tega hriba, samo enkrat sva bila gor skupaj. Takrat sva bila mlada, takrat sem jo vprašal, če bo kdaj moja ... Zdaj pa je miličnik rekel, da si je tam vrat zlomila. Pri 55 letih. Kar ni je bilo več. Kar skočila je. Jasminka, moja Jasminka, ki nikoli ni želela plezati na skale, ker jo je bilo strah višine."

"Na kmetiji sem bil rojen ..."

Naprej se Bor ne spomni preveč dobro, pravijo, da se mu je zmešalo, udaril je policista in pristal v norišnici. Tam je veliko sanjal o Jasminki in o njenih modrih očeh. "Želel sem si vina, a mi ga niso dali. Nekajkrat sem v sobi videl bele miši, kako mi grizejo podplate. Zdravniki so mi rekli, da je to zaradi alkohola. Dolgo sem bil tam. Sinova sta na začetku prišla na obisk, potem pa vedno manj." Ven je prišel po letu in pol. 

Pravi, da je piti začel že od malih nog. Od svojega 10 leta naprej je na polju delal od jutra do mraka, niso jih šparali. Oče mu je že kmalu dal za piti vino - malo za žejo, so temu rekli.

"Šele ko si probal vino na njivi, si bil pravi moški. Prvič sem tisto kislico pljunil ven. Oče se je smejal in spil še moje," se je spominjal. Od vročine in žeje je skoraj umrl, a za odžejati se je bilo vedno na voljo samo vino. "Do konca poletja sem ga že znal nagniti, za žejo in za veselje. Hitro sem se navadil okusa. Pa tudi, ko ti je glavo zbistrilo, si lažje delal."

Ko je prepozno, ti je žal ...

"Vem, da sem kriv jaz in nihče drug," je dejal, a je obenem prepričan, da ga je v hudobnega človeka spremenil alkohol. "Vsak misli, da se mu to ne more zgoditi, da je samo kozarec, dva ..." Jasminki se ne more opravičiti, lahko pa bi se sinovoma, če bi ju našel, je povedal. "Da ne bi še onadva kdaj pila. Jaz ne pijem že 20 let, a je prepozno. Jasminke ni več, jaz pa nimam niti evra preveč, da bi ji grob uredil."

En sin ga je končno obiskal

Pri Humanitarčku so za "Bora" (to ni njegovo pravo ime, op.a.) izvedeli od njegove osebne zdravnice, najprej ni želel pomoči, zdelo se je, kot da želi sam sebe kaznovati za preteklost. Nekako so si njegovo zaupanje pridobili s tem, da so uredili Jasminkin grob, s pomočjo donatorjev so postavili ustrezen spomenik in zasadili rožice. Potem je dovolil, da mu uredijo tudi socialne transferje. Našli so njegova sinova. Starejši je z njim navezal stik, nekajkrat mu je pripeljal celo vnuke. Mlajši za sedaj še ni želel srečati očeta. 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol