Ksenja Žnidaršič | 5. 12. 2023, 20:00

Borut Pahor ob svojem knjižnem prvencu: "Če bi napisal vse, kar je res, bi bil škandal"

Aleksandra Saša Prelesnik

Po izdaji prve knjige je Borut Pahor odkrito spregovoril o tem, kaj je botrovalu temu, da je prijel za pisalo in kateri dogodek iz njegove dolgoletne politične kariere mu bo za vedno ostal v spominu.

"Če tudi v politiki obstaja nekaj takega, kot sta pekel in nebesa, no, potem sem v vsem tem času obiskal oba kraja," so močne zaključne besede, ki jih je zapisal nekdanji predsednik države ter tudi vlade Borut Pahor v svojem knjižnem prvencu s silovitim naslovom Zmaga je začetek. V svoji knjigi, ki jo je označil za priročnik, se je dotaknil ključnih tem, ki so mu skozi tridesetletno politično kariero podale nepozabne izkušnje, za katere se je odločil, da jih zdaj deli s svetom.

O svoji malo drugačni, a ne čisto začetniški vlogi pisatelja, je spregovoril tudi v intervjuju za portal Metropolitan.si, v katerem je dejal, da je priročnik življenjepis na drugačen način, ki pove malček več o njegovih osebnih izkušnjah.

"Za življenjepis se nisem odločil, čeprav sem bil k temu povabljen," je uvodoma povedal Pahor. "Če bi napisal vse, kar je res, bi bil škandal. Če ne napišem vsega, kar je res, pa je nezanimivo. Se pravi, odločil sem se za nekaj, kar je v meni vrelo dlje časa, pa temu nisem dal niti imena." Kot se je izkazalo, je bila ta njegova težnja pravzaprav priročnik, ki je, kot ga je opisal Pahor, hibrid med njegovimi osebnimi izkušnjami ter nekaterimi ugotovitvami in spoznanji, ki so tudi obče narave.

Aleksandra Saša Prelesnik

Uspeh in prepoznavnost seveda nista bili vodili njegove pisateljske poti, prav tako nima določenih pričakovanj glede uspešnosti knjige, želi si le, da jo bodo bralci sprejeli tako dobro, kot jo je on hotel napisati. A vsekakor v oči še vedno bode dejstvo, da trenutno v Sloveniji vlada poplava knjig, ki jih pišejo politiki in znane osebnosti. Ena izmed njih je tudi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, katere knjiga je uzrla luč javnosti v podobnem času kot Pahorjeva.

A kot je zagotovil Pahor, mu to dejstvo ne povzroča skrbi: "To so različni žanri. To ni roman, to ni življenjepis, to je vendarle nek priročnik, ki pa je obogaten z mojimi zelo življenjskimi izkušnjami, ki se jih je nabralo v več kot 30 letih. Se mi zdi, da ne more vsak takšne knjige napisati, ker je treba imeti te izkušnje. Lahko bi, kot rečeno, napisal samo življenjepis in tega je res zelo veliko, vendar potem ne bi tematiziral nekaterih vprašanj, ki se mi zdijo za nekoga, ki se odpravlja v svet poslovne ali politične kariere, morda zanimiva."

Aleksandra Saša Prelesnik

Kot je še povedal, je datum izdaje knjige naključen, saj je želel besedilo preprosto stresti iz rokava. "Ne bi želel perfekctionirati preveč in brez potrebe. Želim, da bralec nekako vidi skozi vrženo besedilo na papirju moj modus operandi in nekakšen mentalni okvir," je razložil, "zdi se mi, da mi je to uspelo. Hotel sem imeti eno lahko besedilo, nezahtevno v tem smislu, da se mora bralec zelo osredotočiti. Razbito je na 30 poglavij, da si lahko (bralec) izbere tisto, ki si ga želi, in da si ga vzame tako, kot si želi. Poskušal sem biti praktičen in do bralca prijazen."

A pisanje knjige oziroma priročnika se lahko včasih izkaže za precej trnovo pot, saj nemalokrat lahko naletimo na prepreke, ki jih le stežka prestopimo. Tako je imel tudi Pahor, ki velja za spretnega govorca, občasno težave z ubeseditvijo svojih zamisli. "Kar zadeva nekaterih stvari, ki jih do zdaj še nisem zasledil v podobnih knjigah, je gotovo, ko pišete o sanjarjenju, se morate upreti skušnjavi, da bi poskušali biti zelo znanstveni. Morate napisati tako, kot mislite, pa naj bo to delovalo smešno ali ne, tako razmišljate o sanjarjenju, o vizualizaciji sanj," je obelodanil Pahor ter pripomnil, da je imel večje težave s tem, da ohrani poglavja kratka ter da ta vključujejo eno zgodbo o osebi, ki ga navdihuje in eno njegovo osebno zgodbo, povezuje pa ju neko splošno spoznanje, ki zadeva obe izkušnji.

Aleksandra Saša Prelesnik

"Bila je neka hvaležnost, ko sem prišel. Tega ne bom nikoli pozabil"

V svoji knjigi se Pahor pazljivo dotakne tudi tematike povojne zgodovine. Sam namreč opaža, da je Slovenija glede zrelega odnosa do polpretekle zgodovine na dobri poti, to pa vidi v dejstvu, da se Slovenci, po njegovem mnenju, učimo iz svojih napak. "V zadnjih 30 letih so bili že zgodovinski dokazi, da smo se dejansko ločili iz recimo bratomorne vojne in da zelo pazimo, da se ta ne ponovi. Osamosvojili smo se lahko, zato ker smo na to pazili. Vedeli smo, da moramo kljub temu, da smo različni, paziti en na drugega in tisto zgodovinsko okno izkoristiti v skupen prid," je dejal Pahor.

Povojna zgodovina in dogodki, ki so z njo povezani, so še vedno močno zakoreninjeni v srcu dolgoletnega politika. Kot predsednik vlade je bil tako priča zgodbi, ki se ga je globoko dotaknila in katero ves čas nosi s seboj. Prvič v funkciji visokega predstavnika slovenske države se je namreč udeležil svete maše v Kočevskem rogu, tam, kjer sta leta 1990 imela nadškof Alojzij Šuštar ter takratni predsednik Milan Kučan spravno mašo. "Bil je zelo vroč dan, ljudje so se zaradi vročine umaknili pod bližnje krošnje. Jaz pa sem se bil kot predstavnik države dolžan usesti na edino klopco, ki je bila tam pred znamenjem, kjer je potekala maša, in sem bil praktično edini na soncu," je opisal Pahor ter dejal, da je tam sedel sam, dokler ni k njemu pristopila starejša gospa, ki si je pri hoji pomagala s palico.

Aleksandra Saša Prelesnik

Bil je presenečen, saj ni pričakoval, da bo nekdo v takšni situaciji pristopil do njega, je opisal svoje občutke. V nadaljevanju se mu je gospa zahvalila za njegovo prisotnost ter z njim delila osebno zgodbo. "Rekla je, da je bila še majhna punčka, ko sta z mamo ob železniški postaji čakali, da bo šel mimo vlak z očetom. Oče je, ko so šli mimo njihove hiše, skozi vagon vrgel v papir zavit kamen. To je priletelo nedaleč od njiju. Tisti kamen sta pobrali in povedala je, da se je oče še zadnjič poslovil, rekoč vem, kam gremo z bogom."

"To se me je zelo dotaknilo. Dotaknilo se me je to, da kljub temu, da sem bil predstavnik oblasti, ki bi jo ona lahko imela za dediča krivcev za smrt očeta, glede na to, da takrat nisem bil zelo popularen zaradi finančne krize in vseh teh stvari. Zaradi cele vrste razlogov bi lahko čutila neko vrsto sovraštva do mene. Neko zadržanost vsaj, nič od tega ni bilo, nobene grenkobe. Bila je neka poanta tega, bila je neka hvaležnost, ko sem prišel. Tega ne bom nikoli pozabil."

Prijaznost in točnost

V knjigi je tudi poglavje, ki nosi naslov po dveh ključnih vrlinah, za kateri je Pahor mnenja, da sta privzgojeni in ne prirojeni: prijaznost in točnost. Kot je razložil, dotični vrlini nista povezani s temperamentom, ki je drugačen pri vsakem posamezniku. "Prijaznost pomeni nek občutek za drugega, da izkažeš neko spoštovanje s primernim obnašanjem. Prijaznost pomeni to, da si empatičen do nekoga," je pojasnil Pahor ter dodal, da nad njim ves čas bedi zavedanje, da ljudem veliko pomeni, kadar je človek prijazen, zlasti v političnem življenju in javnem življenju. "Ko pridete v trgovino pričakujete, da bo prodajalec do vas prijazen. Ne vem, zakaj ne bi ljudje, državljani pričakovali prijaznosti tudi od svojih izvoljenih politikov." Enako velja tudi za točnost, je nato nadaljeval Pahor, "točnost ni stvar genov, stvar navade. S tem, ko ste točni, izkažete spoštovanje do ljudi, ki jih obiščete ali jih nagovorite in to je dobro upoštevati."

Aleksandra Saša Prelesnik

Sam je kot mladi politik ves čas brskal za podobnimi knjigami, ki bi ga naučile stvari, ki jih takrat morda ni vedel. Če bi menil, da je že vse napisano, se te knjige ne bi lotil. Lotil pa se je zato, ker tega, kar je iskal, ni našel v drugih knjigah. Kot že omenjeno, je Zmaga je začetek priročnik za politične in druge začetnike, predvsem za mlade. Pahor medtem opaža, da zadnje čase postajajo državniki na uglednih položajih vse mlajši, zlasti državniki na izvršnih položajih.

V primerjavi s preteklostjo, ko so v parlamentu sedeli večinoma starejši gospodje, to ni več tako. "V situaciji, ko je družba vse bolj dolgoživa, ljudje živimo vse dlje časa, se zaradi zahtevnosti te politične profesije kaže, da lahko tem visokim zahtevam, tempu, stresu, ugodijo vse mlajši ljudje," je razložil Pahor. "Biti morajo zdravi, fit, veliko vedeti in vse to v nekem času, ko so na vrhu svoje moči."

A pri tem vseeno opozarja, da ne smemo biti neučakani. V politiki so namreč še toliko bolj kot drugje potrebne izkušnje. "Sijajno je, če lahko zgodaj dobivate izkušnje, zato da ste lahko še vedno vitalni, ko jih imate dovolj, da delujete kot zrela, politična, ustvarjalna oseba."

Je to zadnjič, ko Pahorjevo ime krasi naslovnico knjige?

V svoji dolgoletni karieri to ni bilo prvič, da se je Pahor srečal s pisanjem, saj je svojo politično kariero začel kot kolumnist. Kot je dejal, je bila ljubezen do pisanja vselej prisotna, a jo je kasneje opustil, da se je v celoti posvetil politiki.

Med pogovorom je še povedal, da je veliko ljudi menilo, da bi moral zapisati še več zgodbic, ki jih ni vključil v knjigo. "Ne vem, koga bi to vse zanimalo, ampak očitno ljudje radi radovedno brskamo po takšnih zgodbicah, lepih, grdih, simpatičnih, humornih," je opisal.

Aleksandra Saša Prelesnik

Sam ne izključuje možnosti, da bi v prihodnosti ponovno zlil svoje besede na papir. Omenil je, da bi rad enkrat napisal dobro potopisno knjigo, ki jih tudi sam rad prebira. "Mogoče enkrat, pa namesto vsega tega, en ljubezenski roman," je še pripomnil ter dodal, da naslov zanj že ima. "Super je začeti pisati roman, če veste naslov."

Med pogovorom je Borut Pahor večkrat naslovil tudi zdajšnjo politiko ter delil svoje najpomembnejše utrinke iz svoje politične kariere, ki si jih boste lahko kmalu prebrali na našem portalu.

Novo na Metroplay: Nastja Gabor o materinstvu, dojemanju ljudi in novih projektih