Bremena preteklosti: četrtina slovenskih jam onesnažena, predstavljajo grožnjo za pitno vodo

Po ocenah je onesnaženih od 20 do 25 odstotkov slovenskih jam, je povedal predsednik Jamarske zveze Slovenije Igor Benko. Jamarji s prostovoljnim delom poskrbijo za čiščenje od 10 do 20 onesnaženih jam na leto. Sanacija je precejšen zalogaj, a je po prepričanju Benka uresničljiva.

"Stanje onesnaženosti jam se na nek način konstantno izboljšuje, saj jamarska društva in različni projekti podpirajo čiščenje jam," je dejal jamar Jure Tičar z geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Kraške jame so sicer prepoznane kot naravna vrednota državnega pomena, zato bi morala za njihovo čiščenje poskrbeti država, ki pa tega ne izvaja.

Slovenski jamarji ob podpori Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU pregledujejo in popisujejo vse jame, v katerih so bili doslej odkriti in zabeleženi odpadki. "Projekt obsega pregled onesnaženosti podzemnih jam na območju celotne Slovenije in po sedanjih podatkih obsega več kot 2700 jam. Obenem pa se želimo posvetili tudi vprašanjem, kot so načini sanacije teh jam, ter pripraviti prednostni seznam za čiščenje teh jam," je povedal Tičar.

Dejavniki za onesnaženost

Podatke o onesnaženih jamah pridobivajo v katastru jam, ki ga vodita Jamarska zveza Slovenije in omenjeni inštitut, v projektu pa želijo preveriti njihovo dejansko onesnaženost, količino in vrsto odpadkov. "Podatke želimo preveriti tudi na terenu s pregledi, saj se zapisi v katastru velikokrat razlikujejo od dejanskega stanja, ki ga najdemo na terenu," je pojasnil Tičar.

Po njegovih besedah je največji dejavnik, ki vpliva na onesnaženost jam, njihova dostopnost. Drugi zelo pomemben dejavnik je gostota prebivalstva na območju jame in bližina naselij. Načeloma so se vaška smetišča in večja onesnaženja jam zgodila tam, kjer so brezna v bližini naselij in prometnih povezav.

Sestava odpadkov v jamah je lahko zelo različna. Stalnica so gospodinjski in gradbeni odpadki, včasih tudi odslužena vozila. Večjo nevarnost predstavljajo odpadki, kot so fitofarmacevtska sredstva, elektronika, odpadna industrijska olja ali druge tekočine. Sicer pa so jame na kraških območjih v obdobju po prvi in drugi svetovni vojni služile tudi za odmetavanje neeksplodiranih ubojnih sredstev. Ta še danes ležijo v njih in predstavljajo nevarnost tako zaradi snovi, ki jih vsebujejo, kot tudi zaradi možnosti nenamernega vžiga.

Vrsta odpadkov

Država je doslej namenila le malo sredstev za sanacijo jam. Med temi je čiščenje jame Ravnica pri vasi Juršče v Občini Pivka, ki velja za najbolj onesnaženo v državi. V 70. letih prejšnjega stoletja je bila v tej jami deponija, kamor so dolga leta kljub ranljivosti kraškega vodonosnika organizirano vozili odpadke z območja Pivške kotline.

Čiščenja Ravnice so se lotili januarja letos, a odpadkov niso uspeli v celoti odstraniti. V jami naj bi bilo po prvotnih ocenah od 1000 do 4000 kubičnih metrov odpadkov, plast odvrženega materiala pa naj bi bila debela približno 15 metrov. Ocene so sicer nezanesljive zaradi netočnih podatkov o globini jame.

V projektu so načrtovali odstranitev do 1500 kubičnih metrov odpadkov, a so jih doslej odstranili že za okrog 2000 kubičnih metrov. Prevladujejo mešani komunalni in gradbeni odpadki, v globljih delih jame pa je bilo tudi veliko ostankov delov avtomobilov in tovornjakov ter drugega železja, je povedala Eva Šabec Korbar z Občine Pivka. Ostaja še okrog 1000 kubičnih metrov odpadkov, vendar je zmanjkalo sredstev za njihovo odstranitev.

Bremena preteklosti

Jamo nameravajo očistiti do konca, za zdaj pa ni jasno, kdaj jim bo to uspelo. Poleg Ravnice so sicer v projektu Pivka Kras presiha, za katerega je 80 odstotkov potrebnih sredstev prispevala Evropska unija, čistili tudi Matijevo jamo, ki je zaradi preteklih vojaških dejavnosti na območju onesnažena z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi.

O onesnaženju slovenskih jam je pisal že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, posebej pa se je ta problematika razmahnila s prehodom v 20. stoletje. Po drugi svetovni vojni so z intenzivnim družbenim razvojem ljudje naenkrat imeli veliko dobrin, ni pa bilo ustreznega sistema odvoza komunalnih odpadkov. Ko so se ti začeli kopičiti, se je prebivalstvo zateklo k rešitvam, ki so se jim zdele priročne. Na kraških območjih so tako odpadke odmetavali v jame oziroma najpogosteje brezna.

Najbolj se je takšno odlaganje odpadkov razmahnilo v obdobju od konca druge svetovne vojne do 90. let prejšnjega stoletja. S sodobno komunalno ureditvijo, sistemom odvoza odpadkov ter naslavljanjem ekoloških tem ta problem postopno izginja, ostajajo pa bremena preteklosti.