Neverjeten uspeh mladih slovenskih raziskovalcev: kot Luka Dončić v košarki, astronomi v znanosti

Dolgo sva se dogovarjala za intervju, a je vedno prišlo kaj vmes. Priprave, tekmovanja, načrtovanje novih projektov. Lampedusa, Zagreb, Gruzija. In vsake toliko umik v Branik, kjer vlaga olive in mu v kleti zorijo vino in salame. Zdi se, da ta človek nikoli ne počiva, čeprav je vedno videti, kot da se mu nikamor ne mudi. Zanimiva sposobnost, ki se je tudi sama ne bi branila.

Nazadnje je za načrtovani pogovor poskrbela korona, ki ga je za nekaj dni zaklenila v osamo. V najin virtualni pogovor je vključil tudi dva mlada tekmovalca, Marijo Judež in Vida Kavčiča.

Ste profesor fizike, mentor dijakom, ki jih zanima astronomija, organizator priprav in odprav na tekmovanja iz astronomije, promotor astronomije, sodelovali ste že pri ogromno projektih, ki ta del znanosti predstavljajo širši javnosti. Zakaj se vam zdi pomembno početi vse to?

Zame je ena najpomembnejših stvari prenos znanja in navdušenja na mlade. Dati jim krila, potem bodo že leteli. Res imam, seveda to velja tudi za druge mentorje tekmovanj, veliko dela, a za kako pivo s prijatelji vseeno ostane čas.

Ustanovili ste zavod Cosmolab. Kaj je njegov namen in  kakšne načrte imate v prihodnosti?

Hja. Če pokličete vodovodnega inštalaterja, da vam popravi pipo, se vam zdi naravno, da mu plačate. Če pokličete nekoga, da vam »pokaže zvezde«, pa mora to narediti zastonj? Tako gre to pri nas. S kolegicami, priznanimi astrofizičarkami in fizičarkami, smo se odločili, da populariziramo astronomijo in astrofiziko na svoj način, na način, kot ga znamo in vemo, da je dober. Pri drugih inštitucijah, v katere smo sicer vpeti, to ni mogoče.

Vsekakor ne za vodoinštalatersko plačilo. Naj se šolski sistem in drugi navadijo, da znanje ni zastonj. Prostovoljno delamo na področju organizacije in izvedbe tekmovanj iz astronomije in naravoslovja in tako bo tudi v prihodnje.

Kako vam uspe vse našteto stlačiti v 24 ur?

Ker smo dobri!

To ste dokazali tudi na mednarodni astronomski olimpijadi v Gruziji, kamor ste odpeljali ekipo slovenskih srednješolcev in srednješolk. Kakšni so vtisi?

Vtisi so izjemni. Vedeti morate, da bi morala biti letos 15. olimpijada iz astronomije in astrofizike MOAA v Kijevu, kar pa zaradi izbruha vojne ni bilo mogoče. Organizacijske priprave na tako olimpijado trajajo najmanj eno leto, zato je spomladi kazalo, da ga ni junaka, ki bi vskočil na mesto Ukrajine. Žalost je bila še toliko večja, saj naj bi ta olimpijada prekinila dvoletno luknjo, ki je nastala zaradi pandemije. Toda Gruzijci so se opogumili in zadevo v izjemno kratkem roku organizirali in izpeljali. Letošnjo olimpijado v Gruziji so prevzeli tamkajšnji mladi znanstveniki in znanstvenice, nekateri celo še študenti, a je šlo skoraj kot po maslu.

Pa rezultati?

Rezultati naših mladih astronomk in astronomov so izjemni. Peter Andolšek, ki je star šele šestnajst let in je komaj zaključil drugi letnik gimnazije, je prejel zlato medaljo.

"Peter je bil zlat že na lanskoletni MOAA in je tako prvi slovenski tekmovalec, ki je prejel dve zlati medalji na istovrstni mednarodni olimpijadi iz astronomije ali fizike ali matematike."

Vid Kavčič in Aleksander Gajdukov sta prejela srebrni medalji, Miha Brvar bronasto, Marija Judež pa pohvalo. Peter Andolšek se je po številu doseženih točk uvrstil na 10. mesto.

Pogosto pride do napačnega razumevanja vrednosti medalj. Olimpijade iz znanja niso športna tekmovanja, na katerih podelijo le en komplet medalj. Medalje so interval doseženih točk, zato zlato, srebro in bron dobi več tekmovalcev. Na MOAA poleg tega razglasijo le še t. i. absolutnega zmagovalca in najboljše v posameznih kategorijah.

Marija Judež je zaključila šele 3. letnik Srednje elektro šole in tehniške gimnazije na Šolskem centru Novo mesto. Iz Gruzije se je vrnila s pohvalo, ki jo je dodala več kot 60 zlatim dosežkom na področju naravoslovja. Gruzija je bila njena druga astronomska olimpijada. Dokazala se je že v matematiki, fiziki, logiki, kemiji, biologiji in še čem, a astronomija jo navdušuje, ker je na neki način veda o vsem, kar obstaja.

"Ko razmišljam o razsežnostih vesolja, me vodi raziskovalni duh, vsak dan izvem kaj novega, želim si razumeti, kako vse deluje. Zelo rada opazujem tudi s teleskopom in se vsakič znova razveselim, ko uzrem kakšno galaksijo, meglico, kopico, planet …"

Na olimpijadi je uživala in spoznala ogromno novih prijateljev, s katerimi ostaja v stiku. Lahko bi rekli, da je za svojo pot poleg izjemne nadarjenosti in dela potrebovala tudi nekaj sreče, saj "pouka astronomije v šoli praktično ni. Temu primerno ni nobenega pravega astronomskega učbenika na višjem nivoju v slovenščini. Mene je za tekmovanje in olimpijado učil moj starejši brat Jon, ki je tudi moj mentor za astronomijo."

Astronomija je tudi tisti izmed mnogih talentov, ki jih namerava v prihodnosti postaviti na prvo mesto. "Za letošnje šolsko leto sem si zadala cilj, da se še bolj razvijem na področju fizike in astronomije. Po končani gimnaziji se bom odpravila na študij fizike na Fakulteto za matematiko in fiziko v Ljubljani. Najbolj me veselita astronomija in astrofizika, zato se tu vidim tudi v prihodnosti."

Kaj to pomeni za njih, za nas kot družbo, za prihodnost slovenske znanosti? So vas na letališču pričakali z orkestrom in rožami?

Čeprav v Sloveniji ogromno otrok sodeluje na najrazličnejših državnih tekmovanjih iz znanja, na primer na matematičnem kenguruju, v fiziki, kemiji, biologiji itd., se le malo ljudi zaveda, kako pomembno dopolnilo izobraževalnega sistema so ta tekmovanja. Tudi na mednarodna tekmovanja, ki jim pravimo olimpijade, večina gleda kot na nekaj ne preveč pomembnega, kot bi primerjali srednješolsko ligo v košarki z NBA. Toda ta tekmovanja imajo velik pomen za ves izobraževalni sistem, za napredek vse družbe, so odskočna deska za pot v znanost itd. Ko se bo naša družba tega zavedela, bodo tudi fanfare. Sedaj jih še ni.

Je treba vlagati veliko truda v to, da imamo vsako leto kvalitetnejšo ekipo? Vsi imamo polna usta dela z mladimi, a kaj to pomeni v praksi?

Izbor ekipe se začne že s šolskim in državnim tekmovanjem, traja pa praktično vse leto. To je naporno tako za dijake kot za nas mentorje. Od daleč se zdi, kot da tekmovalci na olimpijadi nastopajo s šolskim znanjem, toda večino znanja pridobijo na dolgotrajnih pripravah, ki jih organiziramo mentorji oz. vodje ekip. Če ne bi bilo tako, bi bili kot Tina Maze, ki bi se brez treninga postavila na start. To ne gre.

Astronomija ima še to težavo, da ni del rednega šolskega programa. Slovenija ima težavo z majhno populacijo, zato ne moremo pričakovati enakega števila talentov kot Kitajci.

Kje so največji izzivi? In čigavo oziroma kakšno podporo bi potrebovali pri tem?

Pravzaprav je olimpijada le najodmevnejši del državnih tekmovanj, s katerimi pokrivamo široko populacijo osnovnošolcev in srednješolcev. To je pomembno. Pomembno je, da čim več otrok pride v stik z znanostjo. Za to se trudimo pri Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, ki je organizacija, ki pri nas pokriva fizikalno-matematična tekmovanja.

V naravoslovje se poda relativno malo deklet. Je to normalno, slabo, posledica nekih napak in odločitev, ki jih sprejemamo kot družba?

V bistvu ne v vse naravoslovje. Dekleta naj bi bila bolj za biologijo in kemijo, ne pa za fiziko, matematiko, astronomijo. Pri tekmovanjih iz astronomije smo že na začetku ugotovili, da so srednješolke slabo zastopane. Po mojem mnenju gre za druženo in sistemsko napako, ki jo mi korigiramo s kvotami, ker za zdaj drugače ne gre. Kljub kritikam so kvote obrodile sadove in naša dekleta imajo v zadnjih letih že lepo bero olimpijskih medalj in pohval.

Zakaj se to ne zgodi na drugih področjih?

Nekateri se problematike ne zavedajo, drugi jo zavračajo, nekateri pa enostavno nočejo imeti težav in političnih zapletov. Slovenija je mizogina družba. Še več. Slovenija to skriva, a ima patriarhalne vzorce globoko ukoreninjene v vseh porah družbe, zato je problem tako hud. Hočemo to spremeniti? Vsekakor, če nočemo izgubiti petdesetih odstotkov možganov, kar je za tako majhen družbeni sistem kritično in se nam že ves čas to pozna.

Vid Kavčič je na pragu študija fizike, iz Gruzije je prinesel srebrno medaljo. Z astronomijo se ukvarja od 8. razreda, na njegovo pobudo so na njegovi osnovni šoli prvič organizirali tekmovanje iz astronomije. "Udeležil sem se tudi državnega tekmovanja, požel tretjo nagrado, poleg tega pa se uvrstil na Sanktpeterburško astronomsko olimpijado, kar mi je dalo strašen zagon tudi za nadaljnje delo v srednji šoli," svojo pot opisuje Kavčič.

Olimpijada v Gruziji je bila zanj naporna, a poleg vročine, sopare in pomanjkanja spanja ne pozabi omeniti prijetnejših plati: "Dobra hrana, lokalna (bolj ali manj dovoljena) pijača in druženje predvsem z madžarskimi kolegi ... Prijetno kopanje v črnih valovih in ležanje na s črnim peskom posutih črnih obalah Črnega morja."

Že precej izkušen tekmovalec poleg kolajn vidi tudi druge pozitivne lastnosti takšnih tekmovanj, predvsem dejstvo, da tam srečuje sebi podobne. "Imam že kar nekaj zelo dobrih prijateljev širom po svetu. Pred dnevi sem bil izžreban za brezplačno vozovnico za Interrail, ki mi omogoča prevoz z vlaki po vsej Evropi, in ravno te dni načrtujem potovanje, na katerem bom mimogrede z veseljem obiskal svoje olimpijske kolege iz Budimpešte, Brna, Frankfurta in Groningena. Zaradi tega se mi zdi ravno to povezovanje mladih s podobnimi interesi z različnih koncev sveta tisto najžlahtnejše."

Kljub nekaterim skeptičnim komentarjem, da bodo mladi upi tako ali tako ob prvi priliki zapustili domovino, Kavčič za zdaj nima takšnih načrtov. "Za zdaj se bom zapečkarsko pospravil na Fakulteto za matematiko in fiziko ter poskusil svoja obzorja razširiti po dolgem in počez, kot bo le mogoče. V resnici razen te na videz nekoliko zatohle poti nimam predvidenih prevetritev v tujini, na vsak način bo o tej alternativi po treh letih študija v Ljubljani treba razmisliti in jo morda celo usekati po tej poti. Sicer pa bi, v skladu s svojim razmišljanjem v tem trenutku, v Sloveniji brez posebnih zadržkov ostal. Razen tistih nekaj ortodoksnih Slovencljev, ki lazijo po naši zemlji, moram reči, da je življenje tu po svoje prav prijetno."

Na astronomskih olimpijadah ste bili že na zelo različnih koncih sveta, udeležujejo se jih ekipe mnogih držav. Katere kulturne razlike ste opazili? Vem, da nam gre zelo dobro, ampak bi se morda lahko česa naučili tudi od drugih, delno vpletli tuje pozitivne prakse v naš način funkcioniranja?

Na MOAA je že sodelovalo več kot 60 držav, letos 48. Lahko si mislite, da so kulturne razlike velike, na primer med nami in Indijci, Kitajci, Kolumbijci … Organizacija astronomskih tekmovanj je v različnih državah zelo različna in po navadi prilagojena lokalnim specifikam in finančnim možnostim. Ponekod na izbirnem tekmovanju za olimpijsko ekipo petih sodeluje toliko dijakov, kot je vseh dijakov v Sloveniji, pri nas pa 25. Vsi vodje ekip pa se učimo drug od drugega, si izmenjujemo tekmovalne naloge itd.

Kaj čaka vaše tekmovalce v prihodnosti? Kaj takšne zmage pomenijo zanje, le trofejo ali dejansko prednost pri nadaljnjem študiju in delu?

Tekmovanja so izvrsten začetek poti v znanost. Marsikdo je tako našel svojo življenjsko pot, usmeritev. Tudi za tiste, ki se ne uvrstijo v olimpijske ekipe, je podobno. Imeli smo tekmovalca, ki se je vpisal na gimnazijo, da bi postal arhitekt. Danes je fizik. Prednost pri nadaljnjem študiju je lahko tudi samozavest, ki si jo pridobijo na tekmovanjih.

Za konec, s čim vas je najbolj očarala Gruzija?

Hrana in prijazni ljudje.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del