Marijana Podhraški | 11. 10. 2022, 20:00

Bili smo z dr. Sabino Senčar pri njenem jutranjem ritualu: "Globoko v sebi verjamem, da neozdravljivih bolezni ni"

Aleksandra Saša Prelesnik

Kdo je širši slovenski javnosti ne tako zelo poznana kandidatka za predsednico, ki je tudi srčna ginekologinja? Zaupala nam je podrobnosti iz zasebnega in profesionalnega življenja, o zdravljenju neplodnosti ter o tem, kako so v zadnjih dveh letih ljudi zlahka strašili s smrtjo.

Ob vznožje Ljubljanskega gradu na Gornjem trgu, kjer sva se srečali ob 10. uri zjutraj, zdravnica splošne prakse, specialistka ginekologije in porodništva dr. Sabina Senčar, je prišla s svojo psičko. Rokovali sva se in pogovor je takoj stekel: “Dakha je zelo prilagodljiva, malo je že stara - 14 let jih že šteje, ampak me še vedno povsod spremlja,” je energično razložila Senčarjeva. Medtem ko sva v bližnjem lokalu čakali fotografinjo, sva ob kavici že zdrsnili v pravi jutranji klepet.

Je psička Dakha v vaše življenje prišla po naključju? Ste jo rešili iz zavetišča, kakšna je njena zgodba? 

Odkar pomnim, sem želela imeti psa. Kot otrok sem domov večkrat pripeljala potepuške pse. A ker smo živeli v bloku, moji starši pa so menili, da pes ni za v blok, se mi otroška želja o lastnem kužku ni uresničila. Zaljubljena sem bila v psa naših prijateljev, ki je bil tako kot Dakha pasme basenji. Obljubili so mi, da ko bodo imeli mladičke, bom lahko enega vzela. Kasneje je bila dilema spet ista, saj še vedno živim v bloku. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se odločila za ta korak, a takrat sem vedela, kakšnega psa hočem. Tako je v naša življenja prišla Dakha. 

Dakha mi je večkrat rešila življenje. Ko mi je pomagala vzgojiti otroke - vse tri hčerke so se namreč ob njej naučile skrbi in odgovornosti. Za njo jim nikoli ni bilo težko poskrbeti ali narediti karkoli, kar je bilo takrat potrebno.   

Aleksandra Saša Prelesnik

Intervju ste želeli opraviti med vašim jutranjim sprehodom z Dakho na Ljubljanski grad. Je to vaša priljubljena točka? O čem po navadi razmišljate med hojo?  

Res je, gre za mojo najbolj priljubljeno sprehajalno destinacijo, saj živim ob grajskem vznožju. Kadar je lepo vreme, je na gradu polno ljudi in marsikoga srečaš. A še lepši so trenutki, ko denimo začne deževati, ali ko je megla, mraz, ko zapade prvi sneg in tam zgoraj ni nikogar, si sam v tišini in zdi se ti, kot bi bil nekje v divjini. Sredi Ljubljane je lahko takšna samota, da je skoraj nepredstavljivo.   

"Med potjo na grad se mi poraja sto vprašanj. Lahko rečem, da sem ljubiteljska filozofinja, ker vedno iščem vprašanja, na katera si nato skušam odgovoriti. Po poti imam zelo bogate notranje dvogovore. A se v njih zelo malo ukvarjam sama s sabo, sebe namreč že dobro poznam."  

Po čem vas Slovenci najbolj poznajo?

Moji pacienti me zagotovo najbolj poznajo po mojem poklicu, prijatelji pa po moji družabnosti. V zadnjih dveh letih mnogi po izpostavljanju, ko sem branila ljudi. Vsekakor po zmanševanju strahu v luči pandemije in sprejetih ukrepih. Tudi po mojem prepričanju o neodtujivi pravici do svobode govora.

Aleksandra Saša Prelesnik

Dejali ste, da vas neizmerno navdihuje filozofija. Kako to, da ste se odločili za študij medicine, so bili zdravniki vaši starši?

Ne, ne izhajam iz zdravniške družine, mama je biologinja, oče pa inženir strojništva. Tega, da bom študirala medicino, nisem takoj vedela, že od nekdaj me je marsikaj zanimalo, res pa predvsem filozofija. Ta predmet sem v šoli preprosto oboževala, odprl mi je oči, kako je treba v duhu časa razumevati vse, kar ti je kdo povedal ali te naučil. Vedno obstaja nek okvir, v katerem moramo gledati na stvari, ki se dogajajo okrog nas.   

"Profesor filozofije na srednji šoli mi je takrat dejal, da ga je moja izbira študija medicine razočarala."

A pravim, da se na koncu vse znanosti znajdejo na istem. Ni medicine brez filozofije, ni prava brez filozofije. Konec koncev, brez postavljanja novih vprašanj in iskanja novih odgovorov ni prav nobene znanosti.  

Se še spomnite prve službe, ki ste jo imeli, kaj ste se iz te izkušnje naučili? 

Delala sem kot snažilka in kasneje negovalka v domu upokojencev. Imela sem celo goro nekih občasnih služb, med drugim tudi kot telefonistka v centrali Maximarketa. Sedela sem ob telefonu v majhni sobici in po oddelkih razporejala klice, na pamet sem znala vse telefonske številke (smeh).

Zelo rada komuniciram, to mi pomaga tudi pri današnjem delu in stiku s pacienti. Pogovor me nikoli ne utrudi, utruja me le tišina med ljudmi.

Aleksandra Saša Prelesnik

O čem vam govorijo pacienti oziroma pacientke? Ali današnji hitri življenjski tempo vpliva na rast nekaterih bolezni, vsesplošno slabše počutje ljudi?  

Ljudi danes res pesti več zdravstvenih težav kot nekoč. A menim, da je to večplastno: morda imamo večja pričakovanja do sebe, obenem gre tudi za definicijo tega, kdaj se človek ne počuti več zdravega. To pa ni samo takrat, ko je prisotna neka bolezen, temveč tudi, ko ni več blaginje ter psihološke, čustvene, socialne varnosti. Ob odsotnosti tega so ljudje bolj bolni.  

"Skozi vrata moje ordinacije ne stopijo 'ginekološki organi', če lahko tako rečem, temveč celoten človek."

Tega ne moreš gledati ločeno. Prav tako velja, da si vedno najprej zdravnik, potem pa specialist nečesa. Kar si kot zdravnik po osnovni izobrazbi, je nadrejeno temu, kar je tvoje področje specialnosti.

Je v današnjih časih pri ženskah več neplodnosti kot prej?   

Če govorimo o zadnjih treh letih, to drži. Nedavno mi je prišla v roke objavljena nemška študija, ki govori o zelo povečani mrtvorojenosti v zadnjih dveh letih oziroma letu in pol ter o zelo zmanjšani rodnosti – vendar govoriva o Nemčiji. Pri nas na podatke od NIJZ vedno čakamo z zamikom.  

Ali drži, da želijo ženske zdaj bolj pogosto vedeti za otrokov spol?

To popolnoma drži, gre za eno od bistvenih vprašanj, ki jih postavljajo pacientke. V medicini je dobro vedeti, katerega spola je otrok, ker gre za določene razlike po 20. tednu nosečnosti. Tudi v primeru, da gre za kakšne kompleksnejše napake pri plodu, je prav tako dobro vedeti za spol otroka.

Aleksandra Saša Prelesnik

Se je sploh mogoče kdaj dovolj pripraviti na trenutek, ko morate svoji pacientki sporočiti slabo novico?    

Vsekakor gre za najtežji del našega poklica in glede tega nas nekoliko že vnaprej usposabljajo. Vendar jasnega pravila ni, kajti niso vsi ljudje enaki. Vedno delujemo v interakciji s konkretnim človekom oziroma sogovornikom, ki ga moraš najprej spoznati. So ljudje, ki jim popolnoma odvzameš upanje, če si preveč neposreden, ter ljudje, ki jim narediš krivico, če z njimi nisi dovolj neposreden. Svojega pacienta mora zdravnik zares poznati, to pa je mogoče le tako, da mu dovoliš, da se ti predstavi.

"Sama imam nekje globoko v sebi filozofijo, da neozdravljivih bolezni ni. Česar ne znamo pozdraviti danes, bo morda ozdravljivo že jutri ali pa zelo kmalu."

Tudi preden so odkrili penicilin ali inzulin, so ljudje umirali zaradi tako imenovanih neozdravljivih bolezni, s katerimi lahko danes normalno in tudi dolgo živijo. Mislim, da bo tako v primeru mnogih bolezni, s katerimi se soočamo danes. A vsako življenje ima začetek in konec. Na koncu nas narava vedno premaga, kot družba pa si postavljamo napačna vprašanja. O smrti, ki je del življenja, ne želimo govoriti oziroma se o njej ne znamo pogovarjati na pravilen način.

"To se je med drugim pokazalo tudi v zadnjih dveh letih, kako zlahka se da manipulirati ljudi s strahom pred smrtjo in kako se da upravljati človeške strahove."

Sem proti netransparentnosti, predvsem v medicini. Treba se je pogovarjati, ne pa samo operirati s številkami, ki so poleg tega pogosto vzete iz konteksta. To, da so si v času pandemije sočutje zaslužile le žrtve ene bolezni, se mi kot zdravnici ne zdi prav.

Aleksandra Saša Prelesnik

Kaj je bila vaša najbolj korenita sprememba?

Da sem postala mama. Ko se to enkrat zgodi, nikoli več nisi "ne-mama". Odločitve postajo veliko težje in odgovornejše, ideja svobode pa postane popolnoma drugačna. Postaneš zelo odvisen, a se hkrati zavedaš, da so to svobodne odločitve. Moja definicija svobode se je takrat - vsaj glede interakcije z ljudmi - spremenila.

"Svobodo sem začela dojemati kot interakcijo z ljudmi, s katerimi si rad in da nisi s tistimi, s katerimi nisi rad."

V najavi predsedniške kandidature ste med drugim zapisali, da pripadate možu in svojim trem otrokom. Ste se namenoma tako izrazili, kako razumete to pripadnost ženske možu in družini?

Da, namenoma sem se tako izrazila. Pripadnost je v mojem življenju izjemno pomembna. Brez varnosti, ki mi jo dajejo mož in hčerke, verjetno ne bi ničesar zmogla. Tako zelo so mi pomembni, da jim zares pripadam, to je moja prostovoljna odločitev.

Kako so doma razdeljene vloge, je tudi pri vas najmlajši otrok največji razvajenec?

Hčerke so stare 22, 21 in 17 let, starejša hčerka se je že odselila na svoje. Ne bi rekla, da bi bila najmlajša hčerka najbolj razvajena. Prej da je najbolj samostojna in najbolj samosvoja. Morda zato, ker sva ji z možem pustila nekoliko več svobode, pri njeni vzgoji sva se verjetno počutila že nekoliko bolj na varnih tleh in nisva bila več tako napeta. Z možem se trudiva, da bi si ostali v bližini, kar ne pomeni, da "tiščimo" drug v drugega, temveč, da bi se hčerke počutile, da lahko vedno pridejo domov na varno. 

Aleksandra Saša Prelesnik

Glede vlog pri nas doma, sploh glede reda v njem, pa ima največ besede mož, ki obožuje red in čistočo. Pri tem je neprekosljiv in če mu želimo pomagati, nikoli to ne znamo tako dobro, kot zna on (smeh). Medtem sem najhitrejša kuharica na svetu, nisem nek masterchef, veliko jedi sem se naučila pripraviti po maminih receptih, pripravljam tudi veliko zelenjave, ki jo še najraje kupujemo na glavni ljubljanski tržnici. Kosilo pa jemo še vedno doma skupaj.

Ste v življenju veliko potovali? Živeli ste v tujini, kaj vas je ta naučila?  

Prav veliko zdaj ne potujem. Sem pa prej službeno res zelo veliko potovala in se na ta način nagledala sveta. Kar zadeva življenje v tujini, sem bila na študijskih izmenjavah, kasneje so me povabili na številne posvete. Svet sva poskušala z možem predstaviti tudi hčerkam. Ko so bile še majhne, smo se velikokrat podali na potovanje zunaj Evrope.

"Tisto, kar sem se novega v tujini naučila, je bilo predvsem domotožje. Dokler ne greš od doma, tega čustva ne poznaš."   

Vam je uspelo letos poleti oditi na dopust, kje najraje dopustujete?  

Da, uspelo mi je, vendar v kosih. Tako kot vsako leto sem dopust preživljala v majhni vasici z 22 prebivalci na jadranskem otoku, ki je moj drugi dom. Hiška ni tik ob morju, je malo višje, a s prelepim razgledom na morje. S to prvotno kamnito mini hiško, ki jo sestavljamo že več kot deset, morda celo 15 let, so se mi izpolnile sanje. Tam ni niti trgovine, ničesar ni, nikamor ne moreš in to je to. Tam prav ničesar ne potrebuješ.  

Kaj poslušate med vožnjo v avtomobilu, ko greste na morje ali na teren, na srečanja z volivci? Kakšna glasba vam je najbližje?

Na telefonu imam precej dolgo "play-listo". Odločitev o tem, kaj bom kak trenutek med vožnjo poslušala, pa se menja glede na trenutno razpoloženje. V glavnem pa gre za rock glasbo. Tudi prepevam zelo rada v avtu, pravzaprav povsod rada prepevam, tudi pod prho!

Aleksandra Saša Prelesnik

Imate morda kakšno življenjsko vzornico, vzornika, vam je še posebej blizu kakšen življenjski moto?

Imam veliko vzornic in vzornikov, in to z različnih področij, vendar bolj po načinu "stealing like an artist" (kradi kot umetnik). Od vsakega vzameš to, kar ti je všeč in vključiš v svojo osebo ali pa iz tega narediš nekaj novega.

"Med vsemi življenjskimi modrostmi so mi že od nekdaj najljubše mamine, ona je resnično prava gusarka (smeh)."

Ko sem denimo šele začela voziti avto in sem ga nekje podrgnila, sem nato doma jezno ponavljala: "Kako je to mogoče, to vendar ni mogoče ..." Mama bi na to odvrnila: "Kako ni mogoče, če je mogoče, saj si to naredila." Njene enostavne, a logične izjave in pripombe so se mi za vedno vtisnile v spomin in na njih pomislim ob kakšnih življenjskih trenutkih. 

Če bi imeli na voljo še en dan življenja, kako bi ga želeli preživeti? 

Zagotovo bi ga želela preživeti s svojo družino in še najraje tako, da bi jim lahko pela. 

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.