Janja Zalar | 11. 8. 2022, 20:00

Ekskluzivna izpoved Slovenca, ki je preživel napad MORSKEGA PSA: "Moja noga je bila v njegovem gobcu."

Aleksandra Saša Prelesnik/PIXSELL/Bobo/fotomontaža
Ekskluzivna izpoved Slovenca, ki je preživel napad MORSKEGA PSA: "Moja noga je bila v njegovem gobcu." (foto: Aleksandra Saša Prelesnik/PIXSELL/Bobo/fotomontaža)

Srhljiva zgodba potapljača, ki je imel v nizu nesrečnih dogodkov veliko srečo. Iz ust morskega predatorja je z bojem rešil svojo nogo, izplaval iz oblaka krvi in preživel. A ne le to, Damijan Pesek se znova potaplja. In pravi, da ga ni strah.

Slovenski potapljač se je oktobra 2008 s prijatelji odpravil na ribolov v Jadransko morje. Začeli so v Primoštenu, želeli so do Palagruže. A tja niso prispeli, saj je Peska napadel beli morski pes, velik približno štiri metre in pol. To je zadnji zabeležen napad morskega psa v Jadranu. Z Damijanom Peskom smo govorili o izkušnji, ki bi ga skoraj stala življenja. 

Dan se je začel kot običajno ...

"Dan je bil kot običajen. Nikoli si ne bi mislil, kaj bo sledilo," je Pesek dejal v pogovoru za Metropolitan. Ker so z barko za 15 minut zamudili črpalko, so morali prenočiti na Visu. Dan kasneje so se odpravili na pot: vreme je bilo dorbro, napoved tudi. Ko so pluli mimo Visa, je Pesek zagledal otok Pločica, kjer je že večkrat lovil ribe. A tokrat se stvari niso odvile po načrtih. 

Izkušeni potapljač in ribič je v prvem potopu na globini 12 metrov ujel petkilskega gofa. "Ribo sem očistil in ker smo imeli že od prejšnjega dneva nekaj lignjev, sem po nekaj potopih ocenil, da je to dovolj. Pripel sem jo na pas in z njo plaval nazaj," se spominja. 

Prav riba pa bi lahko privabila belega morskega psa. "Ko sem priplaval v zaliv, kjer je bila zasidrana barka, sem se dvignil in ozrl proti čolnu. Glavo sem dal nazaj v vodo in plaval proti barki. Kolega, ki je ležal na čolnu, pa je videl, kako se je za mano pojavila plavut," nadaljuje. 

Damijan Pesek

Najprej je prišla bolečina

Tako kot že neštetokrat je plaval od brega do čolna. In ni pričakoval, da bi se karkoli zgodilo. "Najprej je prišla bolečina. V glavi se ti mota veliko stvari. Jaz sem najprej pomislil, da me je morda zadel kdo s čolnom, ampak bilo mi čudno, ker nisem slišal motorja."

"V tistem trenutku, ko zaboli, se človek skrči. In ko sem pogledal okrog sebe, sem videl obliko morskega psa. Videl sem, da me je držal za nogo," je opisal. 

Sprva ni mogel verjeti, da se mu to res dogaja. "Pa ravno mene, sem si rekel. V naslednjem trenutku pa sem pomislil, kaj naj zdaj, kako naj se rešim. Vse, kar sem videl, je bila njegova glava, moja noga pa je bila v njegovem gobcu," pripoveduje zgodbo, ki bi se lahko tragično končala. 

Aleksandra Saša Prelesnik

Pesek je skušal z vodno puško zabosti morskega psa, a neuspešno. V poizkusu je skrivil puščico.

"Ne morete si predstavljati, kako velika žival je to." Ker ni mogel zabosti morskega psa, je z roko segel v škržno odprtino in tam stisnil nekaj mehkega. Takrat pa je morski pes sunkovito odplaval naprej, pri tem pa ga je najverjetneje s plavutjo še udaril v hrbet. 

 

Ko je priplaval na površje, je vedel, da je ena noga huje poškodovana, saj so bili živci potrgani. "Okrog mene je bil oblak krvi. Ko sem priplaval ven, sem se spomnil na pripeto ribo, zato sem jo odvrgel," se spominja Pesek, sicer zaposlen v Slovenski vojski.

Ko je znova videl morskega psa, je vanj uperil puško. Takrat se je morski pes obrnil in plaval na razdalji dva ali tri metra okrog njega. Z nepoškodovano nogo se je Pesek vrtel, da sta se ves čas gledala. 

"Naslednje, kar se spomnim, je, da me je nekdo prijel in začel vleči iz vode. To je bil kolega Egon, ki me je vlekel v gumenjak. Ko me je začel vleči, sem se ustrašil, da me bo pes še enkrat napadel, zato sem vpil, naj me pustijo. Šele, ko je pes začel krožiti okrog gumenjaka, sem začel plezati v čoln," se spominja napetih trenutkov. 

Kolegi so ga z gumenjakom odpeljali do motorne barke, kjer so mu nudili prvo pomoč. Prek radijske postaje pomoči niso uspeli priklicati, zato so poskusili še s telefonom. Pesek je prijatelje prosil, naj pri opisu poškodb pretiravajo, saj drugače ne ve, če bo sploh preživel.

Aleksandra Saša Prelesnik

"Obvezali so me s tistim, kar je bilo na barki. Prva pomoč je bila prazna, zato so vse skupaj zavili v en moj pulover. Prevezo so izmenično zategovali in spuščali in mi tako najverjetneje rešili nogo in življenje," nam razlaga. 

Neznosne bolečine, v glavi le eno: "Potreujem helikopterski prevoz!"

Ko je adrenalin popustil, so prišle neznosne bolečine. Pesek je vedel, da je le ena rešitev: z barko priti na Vis, od tam pa z letalom v Split. Krvavitev je bila namreč zelo močna, dve arteriji sta bili pretrgani, ena je ostala. Zdravnik na Visu je sprva želel, da bi Peska z rešilnim vozilom odpeljali v zdravstveni dom. 

Aleksandra Saša Prelesnik

"Vedel sem, da mi tam ne bi mogli ustrezno pomagati. Temu sem se uprl. Tukaj bom umrl, sem vztrajal," je dejal. 

Dobil je infuzijo in po posvetu še z enim zdravnikom je bilo odločeno: potreben bo nujen helikopterski prevoz v Split. "Ko sem prišel v bolnišnico, sem si rekel, to je zdaj to, zdaj pa nehaj razmišljati. Naredil si vse, kar si lahko," opisuje dogodke po prihodu v Split. Takrat je bil, kot pravi, že zelo slab. Bruhal je, izgubljal zavest

Hvaležen za dobro oskrbo

Pesek pravi, da so ga v Splitu res dobro oskrbeli. "Čeprav mi je bilo sprva žal, da nismo šli na Palegružo, saj morda ne bi srečal morskega psa, pa je bilo dobro, da se je to zgodilo v ponedeljek, v relativno obljudeni okolici," je jasen. Če bi ga pes dan prej napadel na Palegruži, je prepričan, da bi se zgodba končala drugače. 

V Splitu je njegovo zdravljenje prevzel takratni vodja oddelka prof. dr. Verdan Radonić, ekipa pa je sanirala poškodbo, kot je bilo mogoče.

Pri tako globokih ranah so najprej le zašili živce in žile, da so ohranili vitalne funkcije noge, vse ostalo je ostalo odprto, saj so čakali, kaj bo odmrlo. 

Kljub odlični oskrbi pa si je Pesek želel, da bi se zdravljenje nadaljevalo v Ljubljani. Ker je pripadnik Slovenske vojske, so ga v Slovenijo prepeljali s službenim helikopterjem, za kar je Pesek še vedno hvaležen. 

PIXSELL/Bobo

V Ljubljani je njegovo zdravljenje prevzel tedanji predstojnik plastične kirurgije prof. dr. Uroš Ahčan, ki ga je v UKC Ljubljana še dvakrat operiral. V bolnišnici je bil dobra dva meseca, sledila sta dva meseca rehabilitacije v Soči, nato pa še veliko terapij. V službo se je lahko vrnil dve leti in pol po napadu. 

Ljubezen do potapljanja ostaja

Pesek tudi 14 let po napadu še vedno čuti bolečine v nogi, a s terapijo je znova shodil. In pravi, da se, kljub težavam, ki jih ima z nogo, še vedno z veseljem potaplja. Kot navdušen potapljač si je pred tem sicer želel v živo videti belega morskega psa, in ko mu to leta 2011, ko je bil kot član strelske reprezentance v Južni Afriki, ni uspelo, je bil kar malo razočaran

"Po duši sem ribič, rad imam ribolov. Pričakoval tega gotovo nisem, absurd pa je bil, da sem bil dve leti pred tem v Ameriki v Montereyju, kjer imajo velik akvarij, prvič v živo prvič videl morskega psa. Ta je sicer bil krepko manjši od tega, ki me je napadel," se spominja.

Aleksandra Saša Prelesnik

Odkar organizacija Shark Research Institute beleži statistiko napadov morskih psov, so v Jadranskem morju našteli 11 smrtnih napadov, od tega devet na hrvaškem delu. Pesku v bolnišnici sicer sprva niso verjeli, da ga je napadel prav beli morski pes, a nadaljnje študije so potrdile njegove ugotovitve. 

Po analizi dveh zob, ki so mu jih odstranili iz kosti, je dr. Alen Soldo iz splitskega oceanografskega inštituta ocenil, da je šlo za belega morskega psa, ki je tehtal nekje okrog ene tone

"Beli morski pes je od nekdaj živel v Jadranu. Po nekaterih ocenah naj bi od dva do trije beli morski psi ves čas plavali po Jadranu," pravi Pesek. Vsem, ki bi se kdaj znašli v situaciji, kot se je on, pa svetuje, da pri potapljanju nikoli niste sami in če se da da ohranijo trezno glavo, kolikor je to le mogoče. 

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.