FOTO: Se še spomnite? Tako smo pred 40 leti potovali na morje

Marijana, otrok osemdesetih, se še dobro spominja vsakega družinskega vrhunca leta, ko se je družina skupaj pripravljala na pot v počitniške domove in kampe.

Natlačeni, a srečni

"Ugotavljali smo, kako bomo vso opremo spravili v fička, pičipokija, stoenko, amija ... da pridemo do morja," začne Marijana obujati spomine. Na morje so se odpravili ob treh ponoči, da se ne bi vozili po soncu in vročini, saj avtomobili še niso imeli klime.

"Štajerci so se v osemdesetih do Trojan vozili po stari cesti, saj avtoceste do tja še ni bilo."

Še preden so prišli do Črnega Kala, so se v avtu večkrat skregali z bratom ali sestro, ob tem pa je oče grozil, da jih bo vrgel iz avta, mama pa ni mogla razumeti, "zakaj se niti na dopustu ne morejo razumeti".

Na morju

Ko so med vožnjo prvič ugledali morje, je vsa posadka v avtu zakričala: "Morjeee!" Hitro so nase vlekli "moderne kopalke", ki so si jih kupili zgolj za ta dopust.

Hodili so v kampe, v počitniške hiške, ki so jih takrat ponujale vse večje 'firme' po državi, za zelo ugodno ceno.

Tam so se spoprijateljili z drugimi Slovenci v soseščini in se norčevali z njihovih naglasov.

Ko so končno prišli do cilja, so starši dali vse štiri od sebe. Prisotnost otrok so šteli samo pri skupnih obrokih, kar je "mulcem" ugajalo, da so lahko zganjali vragolije. Edino, za kar so lahko starše zmotili, je bilo, da napihnejo "šlaufe" in rokavčke. Vsak dan znova in znova.

Vragolij v vodi pa niso mogli zganjati kar tako, bosi. Obuti so morali plastične sandale, izdelane v Jugoplastiki.

To je bila obvezna otroška in odrasla oprema, da se ne bi zbodli na morskem ježku.

Hrana na morju

Skupni obroki so ponavadi bili zvečer, čez dan pa so pomalicali na plaži: temu so služile denimo breskve, beli kruh in poli klobasa.

Pili so sokove znamke Pingo ali Fructal.

"Seveda pa smo si vsak dan obvezno privoščili sladoled," pojasnjuje Marijana. Za sproti je bil sladoled v žogicah, ki so jih kasneje uporabljali za nogomet na plaži.

Spomini

Zvečer so šli "v lajf". Vrhunec večera je bil glasbeni nastop na hotelski terasi. Tako imenovani "one man band" ali starejši gospod, ki na sintesajzer igra največje hite, tako svetovne, nemške, italijanske kot dalmatinske. Za to priložnost so se še posebej očedili: espadrile oziroma mokasinke so bile obvezna oprema. Na mizi pa miš-maš ali bambus. 

Seveda tudi brez fotoaparata za analogni Instagram in Facebook ni šlo. Reklo se mu je album. Film je vseboval 15 do 20 posnetkov. Ko so fotografijo posneli, niso vedeli, kakšna bo. Šele ko so jo razvili, so videli, kaj so pravzaprav posneli.

In za konec ... Prijateljem so pisali razglednice in ob tem močno razmišljali, da ne bi na koga pozabili.

Na dopust, kot smo ga poznali v osemdesetih, je pred dnevi opozoril tudi uporabnik Facebooka, Jure Bajič. Objavil je fotografije, ki so nas spomnile na poletja, ki smo jih preživljali v časih, ko še ni bilo pametnih telefonov ali avtomobilov s klimatsko napravo.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ