Sprva je delovalo kot nekaj prehodnega, skoraj nedolžnega. Ko je resnica pokazala svoj pravi obraz, se je za to družino začela nočna mora. Kaj nočna mora, čisti pekel!
Holly Brown, 32-letna mati iz angleškega mesta Clacton-on-Sea, danes živi vsak dan z mislijo, da je morda zadnji, ki ga bo preživela s svojo hčerko Olivio. Kar se je sprva zdelo kot običajna poletna slabost ali vročinska izčrpanost, se je kmalu izkazalo za eno najagresivnejših oblik otroškega raka – možganski tumor, ki se je razširil tudi na hrbtenico.
Spomladi 2024 je tedaj šestletna Olivia začela bruhati in bila nenavadno utrujena. Zaradi vročine je Holly sprva menila, da gre za vročinski udar. A stanje se ni izboljšalo. Deklica je iz dneva v dan izgubljala moč, postajala je nestabilna pri hoji, njen pogled pa je postal nenavadno zamaknjen. Ko jo je mama junija odpeljala na urgenco, so zdravniki hitro posumili, da gre za nekaj veliko resnejšega.
Magnetna resonanca je razkrila kruto resnico: Olivia ima meduloblastom tretje stopnje, najpogostejšo in hkrati eno najbolj agresivnih oblik možganskega tumorja pri otrocih. Tumor se je pozneje razširil še na hrbtenico. "Občutila sem popolno praznino, jezo in nemoč. To je bil najhujši dan mojega življenja," se spominja Holly.
Sledili so tedni in meseci neizprosnega boja. Olivia je prestala osemurno operacijo, pri kateri so kirurgi odstranili 95 odstotkov tumorja, preostanka pa niso mogli odstraniti brez tveganja za trajne poškodbe možganov. Holly se je odločila za kombinacijo kemoterapije in obsevanja, čeprav je vedela, da obstaja tveganje za dolgoročne posledice pri učenju in razvoju.
Zdravljenje je bilo brutalno. Deklica je izgubila lase, trpela zaradi slabosti, boleče kože in dolgotrajne izčrpanosti. Več tednov je bila hranjena po sondi. Kljub vsemu je junija 2025 prišla novica, ki je družini za kratek čas vrnila upanje: Olivia je bila razglašena za ozdravljeno!
Toda sreča ni trajala dolgo. Septembra istega leta so kontrolni pregledi pokazali, da se je tumor vrnil. Tokrat so zdravniki povedali, da nadaljnje zdravljenje ne bi več imelo smisla in da lahko le še upočasni potek bolezni. Olivia je bila premeščena v paliativno oskrbo.
"Zdi se mi, kot da mi nekdo sega v prsi in mi vsakič znova iztrga srce," pove Holly. "To je žalovanje vnaprej. Veš, da boš izgubil otroka, in s tem moraš živeti vsak dan." Oktobra 2025 so zdravniki Olivii napovedali le še nekaj dni življenja, a po prilagoditvi zdravil je deklica nepričakovano pokazala znake izboljšanja. Dvanajst tednov pozneje se še vedno bori, čeprav se njeno stanje znova slabša.
Poleg neizmerne čustvene bolečine se družina sooča tudi s finančnimi pritiski. Stroški poti v bolnišnico, dodatne oskrbe in želja, da bi Olivii ustvarili čim več dragocenih spominov, se kopičijo. Upanje zdaj predstavlja morebitna eksperimentalna terapija v Združenih državah Amerike, ki bi lahko postala dostopna prihodnje leto, a je negotovo, ali si jo bodo sploh lahko privoščili. Družina prav zaradi tega zbira prispevke soljudi, prispeva lahko vsak.
Kljub vsemu Holly ostaja osredotočena na sedanjost. "Včasih se igra, se smeji, je, potem pa nenadoma potrebuje tišino in počitek. A še vedno je moja pogumna deklica," pravi. Ob tem drugim staršem polaga na srce: "Če čutite, da nekaj ni v redu, vztrajajte. Postavljajte vprašanja. Zdaj poskušamo le to, da vsak dan nekaj šteje. Dokler ne bo prišel čas za slovo ..."
