Srce parajoča izpoved žalujoče mame.
Avgusta letos je Slovenijo pretresla tragična smrt 19-letnega Svena, ki je življenje izgubil med sestopom s Kredarice v dolino Vrat. V začetku novembra je s Triglava prišla še ena žalostna vest: po več dneh iskanja so mrtvega našli tudi 19-letnega srbskega študenta Jakova.
Gre seveda za veliki tragediji, saj sta življenje izgubila mlada človeka, ki sta imela pred seboj še toliko načrtov in priložnosti. Njuna prezgodnja smrt je družinama, prijateljem in vsem, ki so ju poznali, pustila neizmerno bolečino.
Po novici o smrti Jakova se je na družbenih omrežjih oglasila mama pokojnega Svena, ki ji je tragična vest obudila boleče spomine na izgubo sina. "Že dolgo nisem ničesar napisala. Že dolgo nisem čutila potrebe, da bi svoje misli in občutke delila z drugimi. Umaknila sem se v svoj svet, v svoj balon žalosti, v katerem se vsak dan znova učim dihati, vstati, obstajati. V svet, kjer čas teče drugače. Kjer se dnevi zlivajo drug v drugega in kjer nič več ni tako, kot je bilo. Danes pa čutim, da moram spregovoriti," je začela zapis.
"Novica o Jakovu me je pretresla do dna duše. V trenutku me je vrnila skoraj tri mesece nazaj. V tisti dan, v tisti trenutek, ko se je moje življenje za vedno razdelilo na PREJ in POTEM. V trenutek, ko sem izvedela, da mojega Svena ni več. Dva fanta. Dva devetnajstletnika. Dve mladi duši. Dve različni državi, dve družini, dve materi … in ista nepredstavljiva bolečina. Oba polna življenja, sanj, načrtov in mladostne energije. Oba telesno pripravljena, oba zaljubljena v naravo, svobodo, gore in občutek, da je svet pred njima. Oba s toliko življenja, ki bi ga še morala živeti."
"Moj Sven. Moj srček. Moj svet. Njegova velika želja je bila osvojiti Triglav. In uspelo mu je. Prišel je na vrh. Dosegel je svoj cilj, svoje sanje. Bil je tam, kjer si je tako zelo želel biti. In prav tam, med gorami, ki jih je tako občudoval, se je njegova zemeljska pot končala. In zdaj Jakov … Po besedah njegovih bližnjih prav tako sončen, nasmejan fant, poln življenja in ljubezni do narave. Tudi njegova življenjska pot se je končala v objemu gora."
"V meni je toliko jeze do te gore. Toliko vprašanj, na katera nikoli ne bom dobila odgovorov. In vendar … v vsej tej jezi je tudi neizmerna ljubezen. Ljubezen do mojega Svena, zaradi katere razumem, zakaj je želel tja. Zakaj so ga gore tako privlačile. Zakaj je želel stati na vrhu in gledati svet pod seboj. Kako naj sovražim nekaj, kar je moj otrok tako zelo ljubil? To je eden najtežjih notranjih bojev, ki jih nosim v sebi."
"Ljudje pogosto vidijo samo novico. Preberejo naslov, pogledajo fotografijo, za trenutek obstanejo, morda napišejo sožalje … in nadaljujejo svoj dan. Toda za družino se takrat pekel šele začne. Pekel, ki ga ne more razumeti nihče, ki ni izgubil otroka. Najprej šok. Neverjetje. Čakanje, da ti bo nekdo povedal, da je prišlo do strašne napake. Da bo zazvonil telefon. Da boš zaslišal njegov glas. Da bo stopil skozi vrata in rekel: 'Mama, doma sem.' Ampak telefon ne zazvoni. Vrata ostanejo zaprta. In ti počasi dojemaš, da svojega otroka ne boš nikoli več objel tako, kot si ga nekoč. Da ne boš več slišal njegovega glasu v živo. Da ne bo več tistih običajnih pogovorov, smeha, sporočil, drobnih vsakodnevnih trenutkov, za katere nisi vedel, da bodo nekoč postali najdragocenejši spomini tvojega življenja."
"Potem pridejo pogledi ljudi. Tisti žalostni, pomilujoči pogledi, pred katerimi bi se najraje skril. Ker v njihovih očeh vedno znova vidiš svojo tragedijo. In pridejo besede: 'Takšna je usoda.' 'Tako je moralo biti.' 'Moraš biti močna.' 'Življenje gre naprej.' 'Imaš še enega otroka.' 'Moraš živeti zase in za druge.' Vem, da večina ljudi to izreče z dobrim namenom. Toda kako naj razložim, da se je moj svet ustavil? Kako naj živim naprej tako kot prej, če je del mene umrl skupaj z mojim otrokom?"
"Ko izgubiš otroka, ne izgubiš samo njega. Izgubiš tudi del sebe. Del svoje prihodnosti. Vse njegove rojstne dneve, ki bi še morali priti. Vse njegove objeme, ki jih ne boš več občutil. Vse njegove načrte, uspehe, ljubezni in sanje, ki bi jih morala spremljati. Izgubiš življenje, ki si si ga predstavljal. In potem okolica pričakuje, da boš čez mesec ali dva bolje. Da boš spet nasmejan, da boš deloval, da boš »šel naprej«. Dragi moji, po izgubi otroka nikoli več nisi isti človek. Lahko se naučiš ponovno nasmehniti. Lahko pride dan, ko za trenutek začutiš mir. Lahko se naučiš živeti s svojo bolečino. Toda nikoli več nisi tisti človek, ki si bil pred tem."
"Jaz sem polomljena. Vsak dan sestavljam koščke sebe. Včasih mi uspe, včasih ne. Včasih samo sedim in gledam v prazno. Včasih mi misli divjajo s takšno hitrostjo, da ne morem dihati. Včasih se zjutraj vprašam, kako bom preživela še en dan brez njega. In potem pogledam svojega Tomasa. Mojega drugega sina. Moj drugi svet. Mojo ljubezen. On je eden največjih razlogov, da vsako jutro znova iščem moč. Da poskušam vstati, dihati in nadaljevati. Ne zato, ker bi bila bolečina manjša, ampak zato, ker moja ljubezen do obeh sinov ostaja neskončna."
"In danes, ko razmišljam o Jakovu in njegovi družini, se mi neprestano vrača tudi moj zadnji pogovor s Svenom. Tisti pogovor, ki ga bom nosila v srcu do svojega zadnjega diha. Ko je moj Sven dosegel vrh Triglava, sva se slišala. 'Čao, mama, ne morem zdaj govoriti, imam samo še dva odstotka baterije.' 'Ok, srček moj, pokliči me, ko prideš dol. Rada te imam močno.' 'Jaz tudi tebe, mama. Reci Eriku, da ga bom septembra peljal gor.' 'Ok, zlato mamino …' In to so bile najine zadnje besede. Nisem vedela, da se poslavljava. Nisem vedela, da zadnjič slišim njegov glas. Nisem vedela, da bo tisti 'rada te imam' postal nekaj, česar se bom oklepala vse življenje. Če bi vedela … Oh, če bi samo vedela … Toda danes sem neizmerno hvaležna, da sva si v zadnjem pogovoru povedala, da se imava rada. Da je moj otrok vedel, kako zelo ga ljubim. In da sem jaz slišala, da tudi on ljubi mene. To je moj zaklad. Moj najdragocenejši spomin. Nekaj, česar mi nihče in nič ne more vzeti."
Kje je vaše sočutje?
"Ob novici o Jakovu pa sem začela brati tudi komentarje ljudi. In ponovno sem ostala brez besed. 'Kaj je sploh hodil gor?' 'Ni bil dovolj pripravljen.' 'Sam si je kriv.' 'Ne bi smel v gore.' In še toliko podobnih besed. Ljudje, lepo vas prosim … KJE JE VAŠE SOČUTJE? Ali je res tako težko za trenutek odložiti potrebo po obsojanju, pametovanju in iskanju krivca? Ali se res ne moremo ob smrti devetnajstletnega fanta samo ustaviti in pomisliti na njegovo mamo? Na očeta? Na družino? Na prijatelje? Na vse, ki ga imajo radi in jim je nekdo pravkar iztrgal del srca? Ali se zavedate, da lahko te besede bere mama, ki morda še vedno čaka, da se bo zbudila iz najhujše nočne more? Da jih bere družina, ki bi dala vse na svetu za še en objem?"
"Ni vam treba razumeti gora. Ni vam treba razumeti njihovih odločitev. Ni vam treba iskati odgovorov. Včasih je dovolj samo napisati: 'Iskreno sožalje družini. Naj počiva v miru.' In če tega ne zmorete, je včasih tišina veliko bolj človeška od besed. Ker za vsako takšno novico stoji človek. Otrok nekoga. Nekdo, ki je bil ljubljen, pričakovan, objeman. Nekdo, ki je imel svojo posteljo, svojo sobo, svoj najljubši obrok, svoj smeh, svoje sanje. Nekdo, ki mu je mama nekoč prvič slišala srčni utrip in ga devet mesecev nosila pod svojim srcem. In prav ta mama mora zdaj živeti z nepredstavljivo praznino."
"Danes z vsem svojim srcem čutim Jakovovo družino. Čeprav jih ne poznam, imam občutek, da poznam del njihove bolečine. Poznam tisti trenutek, ko se svet sesuje. Poznam noči brez spanja. Poznam vprašanja brez odgovorov. Poznam tišino, ki boli bolj od najglasnejšega krika. In vem, da je pred njimi pot, ki si je nihče ne bi smel želeti."
"Hvaležna sem, da v sebi nosim tudi duhovno vero. Da verjamem, da smrt ni konec ljubezni. Da verjamem, da obstaja nekaj več od tega, kar lahko vidimo in se dotaknemo. Verjamem, da sta Sven in Jakov otroka svetlobe. Dve čudoviti duši, ki sta zdaj angela. Verjamem, da ljubezen ne umre skupaj s telesom. Da vez med materjo in otrokom ne more izginiti. Da nekje, na način, ki ga danes še ne razumemo, ta ljubezen še vedno obstaja. Ta vera mi pomaga preživeti dneve, ko je bolečina skoraj neznosna. Ker ko mama izgubi svojega otroka, je, kot da bi ji nekdo vzel kisik. Kot da bi ji iztrgal srce, ona pa bi morala kljub temu še naprej dihati. In vendar diham. Zaradi ljubezni. Zaradi Tomasa. Zaradi Erika. Zaradi vseh, ki me držijo pokonci. In tudi zaradi mojega Svena, ki ga bom ljubila vsak dan svojega življenja."
"Ne želim, da ljudje mojega Svena poznajo samo po tragediji. Želim, da vedo, da je bil čudovit fant. Da je ljubil življenje. Da se je smejal, sanjal, načrtoval, ljubil. Da je imel pogum, nežnost in veliko srce. Da je bil moj otrok. Moj ponos. Moja največja ljubezen. In verjamem, da si tudi Jakov zasluži, da se ga spominjamo po tem, kako je živel, ne samo po tem, kako se je njegovo življenje končalo."
"Zato danes iz srca pošiljam Jakovovi družini vso ljubezen, ki jo premorem. Ne bom jim rekla, naj bodo močni. Ker vem, kako težko je slišati te besede, ko komaj stojiš na nogah. Želim jim samo, da bi v najtemnejših trenutkih našli vsaj droben košček svetlobe. Da bi imeli ob sebi ljudi, ki jih ne bodo silili v okrevanje, ampak bodo preprosto sedeli ob njih, jih objeli in jim dovolili žalovati. In isto želim tudi sebi. Da bi nekoč zmogla pogledati proti Triglavu in poleg neizmerne bolečine začutiti tudi mir. Da bi lahko pomislila na svojega Svena na vrhu gore, srečnega, ponosnega, z občutkom, da je dosegel svoje sanje. Da bi nekoč moje solze vsaj za trenutek spremljal nasmeh ob spominu nanj."
"Sven in Jakov. Dva devetnajstletna fanta. Dve družini, ki bosta za vedno nosili njuni imeni v srcu. Dve zgodbi, ki nas opominjata, kako krhko je življenje in kako neizmerna je ljubezen."
"Moj Sven, zlato mamino … če bi lahko še enkrat zavrtela čas nazaj, bi te objela tako močno, da bi se svet za trenutek ustavil. Še enkrat bi ti povedala, kako zelo te imam rada. Čeprav vem, da si to vedno vedel. In če bi lahko danes kaj povedala tebi in Jakovu, bi vama rekla: Draga najina fanta, svet je brez vaju revnejši, nebo pa ima dve novi zvezdi. Naj vajina svetloba nikoli ne ugasne. Naj se ljudje ne spominjajo samo vajinega zadnjega dne, ampak vseh lepih dni, ki sta jih podarila temu svetu. In naj vajini družini nekoč najdeta vsaj malo miru v zavesti, da sta bila neizmerno ljubljena."
"Moj Sven, ti nisi samo del moje preteklosti. Ti si moja sedanjost, moja ljubezen in del vsakega mojega jutri. Za vedno tvoja mama."
"Za Svena. Za Jakova. Za vse otroke, ki so odšli mnogo prezgodaj. In za vse mame in očete, ki moramo živeti z ljubeznijo, ki nima več kam položiti svojega objema."
