Kritike niso nič novega, a jih občina vztrajno ignorira.
Ljubljana se rada predstavlja kot trajnostna prestolnica, a ko beseda nanese na javni prevoz, se ta podoba hitro zaplete. Mestni avtobusi so sicer za marsikoga vsakodnevna nuja, a če bi delovali dobro, bi jih morda uporabljalo več ljudi, tako pa so za tiste, ki od njih niso odvisni, nekaj, čemur se, če se le da, izognejo.
Kritike niso nove: slišimo jih od domačinov, turistov in dnevnih migrantov. V zadnjem času pa se znova krepijo predvsem zaradi višjih cen, zamud in občutka, da se sistem kljub obljubam premika prepočasi.
Na Redditu se je razvila razprava, ki zelo neposredno povzema razpoloženje uporabnikov ljubljanskega (in širšega slovenskega) javnega prevoza.
Višje cene, minimalne izboljšave
"Zanima me vaše mnenje o naših avtobusih in (če jih sploh štejemo kot javni prevoz) vlakih. Vam je všeč? kaj bi vi spremenili in kaj vas moti?" je zapisal avtor, nato pa izpostavil vrsto težav, ki jih kot vsakodnevni uporabnik LPP doživlja v praksi.
To so star in neudoben vozni park, glasni avtobusi in pomanjkanje novih vozil, odsotnost nočnih linij, stalne zamude in nezanesljivi vozni redi, slabe povezave med mestnimi četrtmi brez prehoda skozi center ter dolgi potovalni časi, ki so pogosto večkrat daljši kot vožnja z avtom.
Posebej problematično se mu zdi, da se cene višajo, izboljšave pa so minimalne. Sedem novih avtobusov v sistemu z več kot 300 vozili po njegovem mnenju ne pomeni resnega premika, še posebej ob dejstvu, da številni starejši avtobusi še vedno obratujejo. Ob tem opozori tudi na protislovje med promocijo »zelenega prevoza« in dejansko uporabo fosilnih goriv.
Na koncu odpre širše vprašanje: ali je sedanji sistem sploh dovolj za mesto, ki je večino dneva prometno zasičeno? In ali bi morali razmišljati o večjih infrastrukturnih rešitvah — od vrnitve tramvaja do podzemne železnice?
"Živa katastrofa"
Odgovori so večinoma ostri in zelo osebni. Eden od uporabnikov povzame stanje brez olepševanja: "Javni prevoz v Sloveniji je živa katastrofa." Posebej ga moti to, da so bile nočne linije v Ljubljani nekoč že vzpostavljene, a so izginile, čeprav bi jih številni še vedno potrebovali.
Če smemo dodati: v sosednjem Zagrebu tramvaji in avtobusi vozijo vso noč — sicer na precej redkejše intervale kot podnevi, pa vendar. Da Ljubljana nima nočnih linij, je tako res fenomen in nekaj, česar bi se morali skoraj sramovati.
Drugi izpostavi popolno nezanesljivost voznih redov — tako na postajališčih kot na spletu. Avtobusi naj bi prihajali v nepredvidljivem zaporedju, včasih več skupaj, drugič z dolgimi presledki. Kritizira tudi način vožnje: sunkovita zaviranja, neudobje in pomanjkanje občutka za potnike. Razlaga, da se ob pritožbah pogosto sliši izgovor na promet, čeprav so postaje in semaforji stalnica, ne presenečenje.
Tretji komentar prihaja iz perspektive dnevnega migranta. Za pot iz Ljubljane vlak zaradi dolgega časa ni realna možnost, avtobus pa zaradi prestopanja prav tako ne. Rezultat je vsakodnevna gneča na avtocestah. Rešitev ne ponuja, poudari pa ključno težavo: infrastruktura. In ta po njegovem mnenju ni nekaj, kar bi bilo mogoče popraviti hitro.
Kopičenje pomanjkljivosti, počasne spremembe
Razprava razkrije nekaj precej jasnega: nezadovoljstvo z javnim prevozom v Ljubljani ni posledica ene same težave, temveč kopičenja starih pomanjkljivosti in počasnih sprememb. Ljudje ne pričakujejo čudežev čez noč, a občutek imajo, da se sistem ne razvija sorazmerno z rastjo mesta, cenami in pričakovanji uporabnikov.
Dokler bo javni prevoz počasnejši, manj predvidljiv in manj udoben od avtomobila, ga bodo mnogi dojemali kot prisilo, ne kot izbiro. Razprave o tramvajih, podzemni ali drugih alternativah morda zvenijo ambiciozno, a že same po sebi kažejo na to, kako močna je želja po resnejšem premisleku o tem, kako se po Ljubljani sploh želimo premikati v prihodnje.
