Med letošnjimi nominiranci za evropski muzej leta (European Museum of the Year Award – EMYA 2026) je tudi slovenski Muzej norosti, ki že 13 let deluje na Gradu Cmurek. Nominacija predstavlja pomembno priznanje njihovemu delu pri varovanju kulturne dediščine ter ohranjanju zgodb ljudi z izkušnjo institucionalizacije, ki jih predstavljajo skozi muzejsko dejavnost.
Evropska nagrada za muzej leta (EMYA) je ena najuglednejših evropskih nagrad na področju muzejev, od leta 1977 jo podeljuje European Museum Forum pod okriljem Sveta Evrope. Glavni cilj nagrade je prepoznavanje odličnosti, inovativnosti in javnega pomena v evropskem muzejskem sektorju, pogosto pa velja za najprestižnejše priznanje v tej panogi. Nagrada ocenjuje kakovost muzejske izkušnje za obiskovalce, inovativnost pri predstavitvi vsebin, družbeni vpliv muzeja ter tudi vključevanje različnih skupin obiskovalcev.
Sprehod skozi grad Cmurek, kjer je v drugi polovici 20. stoletja deloval Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec – Trate, danes pa njegove zgodbe oživlja predana ekipa Muzeja norosti, nikogar ne pusti ravnodušnega. Rek o stenah, ki bi imele marsikaj povedati, če bi znale govoriti, tukaj zveni skoraj dobesedno. Njegovi hodniki in sobe še vedno nosijo odmeve življenj ljudi, ki so za obzidjem "norišnice" preživeli leta, včasih tudi večji del svojega življenja. Vse to bi, tako kot marsikaj drugega, najverjetneje utonilo v pozabo, če dr. Sonja Bezjak, domačinka s Trat, ne bi v sebi nosila spomina na glasove – in včasih tudi krike – izza debelih grajskih zidov, ki jih je marsikdaj slišala še kot deklica. Nikoli jih ni pozabila. Po letih samevanja in propadanja gradu se je odločila, da stopi v akcijo. Začela je zbirati dokumente in pričevanja ter navezala stik z več strokovnjaki s področja duševnega zdravja. Ob tem je oblikovala skupino sodelavcev in somišljenikov, s katerimi je postopoma razvijala program, iz katerega je kmalu zrasel Muzej norosti. In ta bi lahko že v kratkem postal najboljši evropski muzej.
Kako ste sprejeli novico o nominaciji? Kaj je po vašem mnenju evropsko strokovno komisijo najbolj prepričalo, da ga je uvrstila med najbolj izstopajoče muzejske projekte v Evropi?
Novica nas je zelo razveselila, razumemo je kot priznanje za doslej opravljeno delo, ki ga ni bilo malo. O razlogih za nominacijo bomo, upam, izvedeli že kmalu – med 10. in 14. junijem bo v Bilbau, v Španiji, potekala konferenca, ob njenem zaključku pa bodo razglasili prejemnike nagrad. Ta hip več informacij, žal, nimamo.
Kaj takšno priznanje pomeni za majhen (po številu zaposlenih) neodvisen muzej, ki deluje na "obrobju" kulturnega prostora?
Ko smo leta 2013 vstopili v prostore gradu Cmurek, so bili ti zanemarjeni, v okolici je prevladovalo mnenje, da je grad v slabem stanju in ljudje so ponižno čakali na princa na belem konju. Tega so si predstavljali kot bogatega investitorja, ki bi iz gradu naredil luksuzen sanatorij ali igralnico. Sicer pa je bil grad Cmurek, kot kulturni spomenik nasploh izbrisan iz kolektivne zavesti, domačinke in domačini so v njem videli predvsem nekdanjo norišnico, ljudje širše pa zanj sploh niso slišali, razen če so v njem imeli kakšnega svojca ali znanca.
Ko smo začeli z idejami o oživitvi, so prišli na plano prav ti isti predsodki. Grad je bil po mnenju predstavnikov odločevalcev, tako v Šentilju, kjer je sedež občine kot tudi na ministrstvih v Ljubljani, preveč "predelan" in preveč oddaljen od njih. Ideja je res dobra, ko le ni bi bili tako daleč – smo večkrat slišali. No, mi smo z delom nadaljevali in postopno čistili, odbirali predmete, odpirali prostore, predstavljali težavno dediščino in organizirali dogodke. Z leti nam je uspelo transformirati degradiran prostor v skupnostni prostor, turistično točko in kulturno ustanovo. Ob tem, da smo težavno dediščino, to, kar so številni želeli pomesti pod preprogo, postavili v središče. Zelo sem ponosna na to, kar nam je uspelo. Priznanje na evropski ravni je toliko pomembnejše, saj so ocenjevalci pred seboj imeli primere iz vse Evrope in Muzej norosti so uvrstili med 34 izbrancev.
Muzej norosti odpira teme, kot so zgodovina psihiatričnih ustanov in življenja v njih, institucionalizacija ljudi z duševnimi motnjami, kršitve človekovih pravic v zaprtih ustanovah v preteklosti ter stigmatizacija duševnih bolezni in odnos družbe do "drugačnosti". Kako jih v muzeju predstavite na način, ki je blizu tako strokovnjakom kot širši javnosti?
V gradu Cmurek smo ohranili avtentične prostore nekdanjega Zavoda za duševno in živčno bolne, ki je tukaj deloval od 1956 do 2004. Ker gre za enega od petih najstarejših gradov na Slovenskem, z romanskimi in renesančnimi umetnostno-zgodovinskimi vrednotami, smo se bali, da bi pristojni ob pripravi načrtov prav te zadnje plasti označili za nepomembne ali celo moteče in bi jih skušali odstraniti. Mi smo želeli v delu gradu ohraniti prav te sledi. Zelo smo hvaležni slovenskemu kastelologu prof. dr. Igorju Sapaču, da je dediščinsko skupnost od začetka poslušal, spremljal, nam svetoval in nas tudi usmerjal pri teh zares pomembnih strokovnih vprašanjih ter ZVKD OE Maribor, da nam je v zadnjih letih zares prisluhnil.
Zbrali smo tudi osebna pričevanja ljudi, ki so bili z zavodom na Tratah tesno povezani, nekdanji zaposleni, stanovalci, njihovi svojci, sosedje zavoda. Obiskovalci in obiskovalke danes poleg avtentičnih prostorov in številnih predmetov iz vsakdanjika nekdanje norišnice, spoznajo osebne zgodbe – spoznajo njihove poglede. Obiskovalci in obiskovalke zagledajo celotno sliko: kam smo kot družba še do nedavnega odlagali ljudi z oznako "nori", kakšne zidove smo postavili med zunaj in znotraj in predvsem, kaj se je dogajalo znotraj, skrito pred očmi javnosti. Pri predstavljanju življenja za zidovi smo skrbni, da ohranjamo dostojanstvo stanovalcev in stanovalk, ozaveščamo o tem, da gre za ljudi in ne za brezimno množico, govorimo o kršitvah človekovih pravic in smo kritično do totalnih ustanov, ki človeka razvrednotijo in poteptajo.
"Takih prostorov ne bi smelo več biti. Žal pa v muzeju vse prevečkrat slišimo obiskovalce, ki povedo, da so take razmere še danes prisotne v nekaterih posebnih zavodih in tudi domovih za stare. O tem pričajo tako ljudje, ki imajo tam svojce kot tudi tam zaposleni. " dr. Sonja Bezjak
Kaj bi si osebno želeli, da obiskovalci od odnesejo s seboj po obisku Muzeja norosti – poleg poznavanja njegove zgodovine?
Predvsem je naše poslanstvo, da ljudje po ogledu Muzeja norosti razumejo, da takšni zavodi, kot je bil na Tratah, v Sloveniji še niso stvar zgodovine, ljudi še vedno nameščamo v zavode, kjer so jim kršene človekove pravice, kjer živijo podobno, kot predstavljamo v muzeju. Opažamo, da ljudje prosto spregovorijo o tej sicer težki temi, ki je pogosto celo tabu. O tem se običajno ne pogovarjamo, sploh pa ne v javnih prostorih.
Muzej je sprožilec, obiskovalci sami odpirajo številna vprašanja, delijo svoje spomine, družinske zgodbe in izkušnje. Vemo, da take pogovore nadaljujejo tudi po odhodu iz muzeja, saj nam številni obiskovalci povedo, da jim je obisk muzeja nekdo priporočal. Želimo si, da bi ljudje odšli senzibilizirani in bolje informirani o tej temi.
Je kak projekt ali dosežek muzeja, ki vas osebno najbolj navdaja s ponosom in zakaj?
Težko bi izbrala en sam projekt, muzej smo začeli graditi z dobro voljo in jasno vizijo, z leti sem se naučila, da je treba imeti tudi veliko potrpljenja in debelo kožo. Ne le da odločevalci niso izkazovali podpore, v več primerih so razvoj celo oteževali. Pri tem je bilo izjemno pomembno, da smo kot ekipa dobro delali, sodelovali in skupaj verjeli v to, da bomo ustvarili res dober muzej, v ruralnem okolju odprli nova delovna mesta, odprli pomembna vprašanja ter pritegnili raznoliko stroko.
Norost in duševno zdravje nista stvar le ene ali dveh strok, pač pa segata na številna področja. Vključili smo ljudi s psihiatrično izkušnjo in tudi splošno javnost, da se je začela zanimati za ta vprašanja in podprla dezinstitucionalizacijo, to je zaprtje tovrstnih zavodov in organizacijo podpore v skupnosti. Veliko smo že postorili, še marsikaj pa nas čaka. V letošnjem letu smo zagnali center za zagovorništvo. Ljudem z oviranostmi bodo zagovorniki in zagovornice v oporo na poti uresničevanja človekovih pravic in izboljšanja kakovosti življenja.
S katerimi izzivi se danes sooča muzej?
Po dolgoletnih prizadevanjih je upravljanje gradu Cmurek končno preneseno iz Socialno varstvenega zavoda Hrastovec na državo. Upamo, da bo država pokazala razumevanje, sprejela delo, ki ga kot prostovoljci zanjo opravljamo že od 2013, prevzela skrb za grad kot nepremičnino, nam pa dopustila, da muzej razvijamo naprej prav v teh prostorih.
Grad je sicer v dobrem stanju v primerjavi s številnimi takimi objekti širom Slovenije, ampak redno vzdrževanje bi prineslo številne prednosti in tudi priložnosti za nadaljnji razvoj tega obmejnega, precej degradiranega območja. Številni morda ne vedo, da je grad Cmurek prvi obraz Slovenije za številne tujce, ki vanjo vstopijo na mejnem prehodu Cmurek, kjer je most čez mejno reko Muro.
Bi želeli še kaj dodati v luči nominacije, delovanja muzeja ali vašega dela v njem?
Naj dodam še, da je naše glavno poslanstvo, da ohranjamo grad Cmurek in njegovo kulturno dediščino. Poleg težavne dediščine predstavljamo tudi bogastvo reke Mure in skoraj 900 let dolgo zgodovino gradu Cmurek. Na vodenem ogledu se obiskovalci sprehodijo skozi velik del zares velikega gradu.
Iz več razlogov so ogledi možni le z vodstvom, in sicer ob torkih ob 12.30, sredah ob 16.30 in sobotah ob 10.30. Ker eno soboto v mesecu vodimo v nemškem jeziku, prosimo, da se pred prihodom pozanimate o podrobnostih na spletni strani www.muzejnorosti.eu ali po telefonu 031 238 877 (med 9.00 in 17.00). Za organizirane skupine je ogled po dogovoru. Veseli vas bomo!
34 nominiranih evropskih muzejev se bo letos med 10. in 14. junijem predstavilo na konferenci EMYA 2026 v španskem Bilbau, kjer bodo tudi razglasili nagrajence in podelili nagrade.
Spodaj si lahko ogledate predstavitveni video Muzeja norosti, ki so ga pripravili za European Museum of the Year Award (EMYA) 2026.
