Jugoslovanski milijoni, skrivni mogotci in maršal nad vsemi: kdo je imel največ?
Vprašanje, kdo je bil najbogatejši posameznik nekdanje Jugoslavije, se danes bere skoraj kot detektivska zgodba z nepričakovanimi zasuki in ves čas prisotnim dejstvom, da pravega odgovora pravzaprav sploh ni. No, toda eno ime se vedno znova pojavi in je več kot pričakovano: Josip Broz Tito. Predsednik, maršal in simbol nekega (dolgega) časa.
Njegov življenjski slog je bil preplet neizmernega razkošja in politične moči: razkošne rezidence v prestolnicah jugoslovanskih republik, zasebna oaza na Brionih, slavna jahta Galeb, luksuzni vlaki, flota avtomobilov in letal.
Toda ključno je to, da nič od tega ni bilo njegovo osebno premoženje. Šlo je za državno last, ki jo je kot voditelj uporabljal brez omejitev. In pri tem ni prav nič varčeval z uresničevanjem svojih želja in potreb.
Kljub omejitvam zasebne lastnine pa je v socialističnem sistemu obstajalo nekaj izjem, posameznikov, ki so se povzpeli nad standard države. Najbolj znan je primer skopskega gostinca, ki je v davčnem letu 1988 prijavil neverjetnih 171 milijonov dinarjev prihodkov (danes bi imel pod palcem 20, 30 milijonov evrov, če seveda odmislimo inflacijo).
Postal je neuradni rekorder, najbogatejši zasebnik SFRJ – in to brez razkošja politike. Njegovo ime ni bilo nikoli razkrito, vendar je postal simbol tistega, kar naj ne bi bilo mogoče: bajnega uspeha v sistemu, ki zasebnemu kapitalu nikakor ni bil naklonjen.
Poleg njega so visoke prihodke ustvarjali številni obrtniki, glasbeniki in celo profesorji, ki so pogosto zaslužili več od direktorjev državnih podjetij. Vendar ko govorimo o bogastvu v širšem smislu – o dostopu, privilegijih in vplivu – Tito ostaja figura, ki ji ni mogoče konkurirati. Njegovo "premoženje" ni bilo zapisano v osebnih bilancah, temveč v možnosti, da je imel vse na dosegu roke: od prestižnih limuzin do celotnih otokov.
Vprašanje, kdo je bil dejansko najbogatejši, zato ni le ekonomsko. Je bolj politično, simbolno in zgodovinsko. In odgovor se, kljub vsem milijonom zasebnikov, vedno znova vrača k maršalu, ki je živel kot kralj, a ni imel ničesar svojega.
