"Norec", ki hodi iz Argentine do Aljaske: "V nekaj minutah se je katastrofalen dan spremenil v enega najboljših."

Odkar sem se lanskega aprila vrnil na pot, torej v slabem letu in pol, je bilo zadnjih 400 kilometrov nesporno najtežjih. V devetih dneh, toliko časa sem porabil, da sem prehodil omenjeno razdaljo, se je zgodilo "vse živo". Začel sem na konju, če uporabim prispodobo.

"Bil sem poln adrenalina, glede na to, da sem od cilja oddaljen slabih 1000 kilometrov. Po treh dneh hoje pa je razpoloženje že začelo nihati."

Poglavitni razlog za to je bil, da se je asfaltirana cesta spremenila v makadamsko in potiskanje vozička je postalo nočna mora, predvsem zato, ker sem v njem tovoril hrane za 10 dni, saj je na zadnjih 800 km le ena restavracija in to točno na polovici v vasici Coldfoot. Sonce je zamenjal dež, kar je še dodatno otežilo vse skupaj in posledično nisem bil več na konju, ampak na psu.

V vsem tem času pa sem se vsak dan dvignil in spustil za približno 600 do 700 metrov nadmorske višine. Peti dan, ko sem ravno zaključeval s hojo, sem čisto po naključju naletel na restavracijo ob cesti, brez obotavljanja sem se zapodil vanjo, da bi si privoščil topel obrok.

"V nekaj minutah se je katastrofalen dan spremenil v enega najboljših v zadnjih mesecih."

Zaposleni so že do podrobnosti poznali mojo zgodbo, ker se je novica o "norcu", ki hodi iz Argentine do Aljaske hitro razširila po teh koncih.

Najprej so me pogostili z izjemno večerjo in ledeno mrzlim pivom, da bi plačal, niso niti hoteli slišati. Kot da že vse to ne bi bilo dovolj, so nama s Carlitosom (psičkom) dali še brezplačno prenočišče v njihovem hotelu.

"Seveda se nisem mogel upreti spanju v postelji in topli prhi, ki sem je, roko na srce, bil že resnično potreben. Naslednje jutro so me na pot pospremili še z obilnim zajtrkom. Neverjetno res, počasi sploh več ne dojemam vse te dobrote, ki sem je deležen na poti in to od popolnih neznancev. Če bi živel še 200 let, ne bi mogel drugim povrniti vsega dobrega, kar so storili zame." 

Preostali štirje dnevi so bolj kot ne minevali isto. Zjutraj malo sonca, potem dež, pa zopet sonce in tako v krogu vse do večera. Danes pa mi je končno uspelo priti do vasice Coldfoot, kjer trenutno sedim na bencinski črpalki, pijem kavo in poskušam v nekaj stavkih strniti dogajanje zadnjih dni, da si boste lažje predstavljali, kaj se dogaja na zadnjih kilometrih moje pohodniške avanture.

"Zdaj pa naprej na pot, zadnjim 400 km naproti. Če bo sreča in seveda vreme na najini strani, se vam naslednjič oglasim že s cilja." 

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del