Odnos Slovencev do kulturne dediščine: nam bo od bogate železniške zapuščine kmalu ostal le še kup rje?

Parni stroj velja za največji izum 19. stoletja. Z njim se je začela industrijska revolucija, med drugim je omogočil tudi nove oblike transporta. Železnico, po kateri so vozile parne lokomotive, smo relativno zgodaj dobili tudi Slovenci. Povezavo od Dunaja do Trsta so začeli graditi že leta 1839, dokončali so jo postopoma v naslednjih dveh desetletjih.

V Ljubljano je prva parna lokomotiva pripeljala leta 1849. To obdobje je v eni od svojih bolj znanih pesmi opeval tudi France Prešeren: "Bliža se železna cesta/nje se, ljubca! veselim/iz Ljubljane v druge mesta/kakor tiček poletim."

Obsežna železniška zapuščina

Danes pa je naš odnos do zgodovinskega obdobja parne vleke, ki je bila nekoč znanilka pospešenega razvoja, vprašljiv, opozarjajo nekateri železniški navdušenci in poznavalci. Med bolj aktivnimi je Mitja Pogorevc, ki se s to problematiko aktivno ukvarja že sedem let. V tem času je po celotni državi naletel na številne eksponate z muzejsko vrednostjo, s katerimi se po njegovem prepričanju ne ravna primerno - hitreje propadajo, ker niso dovolj zaščiteni. Zabeležil je celo primer zgodovinskega vagona, ki je postavljen na osamljeni lokaciji, kjer je na milost in nemilost prepuščen vandalom.

Mnoge železniške eksponate je fotografiral, analiziral njihovo stanje, svoje ugotovitve pa delil tudi na družbenih omrežjih. V pogovoru nam je pojasnil, da je železniška dediščina po obsegu največja tehniška dediščina v Sloveniji, ena od poglavitnih težav pa je, da zanjo nimamo urejenega prostora.

Če bi želeli vse izbrane eksponate z muzejsko vrednostjo razstaviti v muzeju, bi po njegovi oceni potrebovali približno 15.000 kvadratnih metrov pokritih površin. "To bi bil daleč največji muzej v Sloveniji." Ob tem je ocenil, da je v Sloveniji od parne vleke ostalo ohranjenih okoli 120 eksponatov. V to so po njegovih besedah vštete parne lokomotive, vagoni in nekatera druga vozila iz obdobja pred drugo svetovno vojno.

"In to je samo parna vleka. Potem je tu še obdobje po parni vleki, prve elektro lokomotive Breda in Meh. Vsaki imamo po dve in ravno tako propadajo. Vse to, kar je starejše od 50 let, spada v kategorijo železniška kulturna dediščina," je pojasnil.

Muzejska dejavnost na Parmovi

Da informacije o pomanjkanju prostora držijo, so za Metropolitan.si potrdili tudi na Slovenskih železnicah, kjer so dejali, da dokumentiranje in zbiranje različnih železniških vozil ter druge železniške opreme in gradiv o železnici spodbujajo: "Največji del pomembnejših zgodovinskih zbirk, tudi vozil, hranimo v Železniškem muzeju na Parmovi ulici v Ljubljani, veliko pa jih je na ogled po različnih krajih po Sloveniji, predvsem na območjih železniških postajah in nekaj tudi v drugih muzejih, saj vozila zahtevajo več prostora in vseh ni mogoče hraniti na lokaciji v Ljubljani," so zapisali.

Poleg zbirk v ljubljanskem in drugih muzejih po Sloveniji imajo tako več muzejskih vozil postavljenih tudi na območju javne železniške infrastrukture. Tam dajejo železniškim postajam dodano vrednost in možnost videnja slovenske železniške dediščine na samih železniških postajah, so poudarili.

A Pogorevc ob tem opozarja, da je zemljišče na Parmovi, kjer so bile nekoč Železniške delavnice Šiška, danes pa je urejen železniški muzej, veliko 5,7 hektarja in je po veljavnih občinskih aktih v celoti namenjeno muzejski dejavnosti. Kljub temu Slovenske železnice za to dejavnost izkoriščajo le dobrih 3.000 kvadratnih metrov, kar je manj kot pet odstotkov celotne površine kompleksa. "Preostanek območja oddajajo v najem Železniškemu gradbenemu podjetju, ki nikakor ne sodi v kulturno zaščitene stavbe, ali drugim najemnikom," je pojasnil in dodal, da je danes večji del območja degradiran. Pogorevca moti tudi dejstvo, da ljubljanski železniški muzej ni vpisan v razvid muzejev: "Tudi to bi pomenilo višjo in boljšo zaščito."

Parne lokomotive na železniških postajah

Po njegovi oceni je približno 40 muzejskih vozil razvrščenih po slovenskih železniških postajah.  A, kot je dejal, je stanje teh eksponatov večinoma slabo, vzdrževanja pa naj skoraj ne bi bilo. Rjasto železo razstavljenih eksponatov, ki največkrat nimajo niti nadstreškov, po njegovih besedah včasih le prebarvajo, s tem pa ne preprečijo nadaljnjega propadanja. 

Ob tem je opozoril na besede slovenskega industrijskega arheologa in strokovnjaka za varstvo tehnične dediščine dr. Tadeja Brateja, ki je v eni od svojih številnih knjig na to temo zapisal: "Postavljanje lokomotiv – spomenikov po postajah je v vsem svetu davno preživela praksa varstva tovrstne dediščine. Če ni organizirana stalna vzdrževalna služba spomenika, je lokomotiva – spomenik, ki stoji na prostem, obsojena na počasno, a zanesljivo rjavenje in razpad."

"Ker običajno denarja ni niti za občasno vzdrževanje, se stari redki stroji počasi in brez izjeme spreminjajo v kupe rje in umazanije."

Pogorevc je v zadnjih letih nekaj eksponatov na železniških postajah obiskal in analitično preveril njihovo ohranjenost. 25 jih je tudi podrobneje dokumentiral. "Približno 80 odstotkov teh vozil resnično propada in se bližajo točki, ko se jih preprosto več ne bo splačalo obnavljati," je na kratko povzel svoje ugotovitve. Njegovo 89-stransko poročilo, ki vključuje fotogradivo, podrobnejše opise posameznih eksponatov in njihovega stanja, hranimo v uredništvu.

Pojasnil je, da je eksponate ocenjeval z ocenami od ena do pet v osmih kategorijah in dobil povprečno oceno 2,3. Izmed 25 analiziranih eksponatov so bili z nadstreškom pokriti le štirje. "Lokomotive so narejene iz železa, če so izpostavljene dežju, je rjavenje še hitrejše."

Ob tem je omenil tudi nekaj primerov, v katerih so bili propadajoči eksponati obnovljeni z evropskimi sredstvi, a so bili nato ponovno prepuščeni malomarnemu ravnanju in propadanju. Izmed teh je izpostavil predvsem lokomotivo in vagon na Železniški postaji Naklo ter enega od vagonov v Slovenskih Konjicah. "To ni nikakršen odnos do dediščine," je prepričan.

Konjiška lokomotiva je pred dežjem sicer zaščitena z nadstreškom, kar pa ne velja za pripadajoča vagona. Manjka tudi zaščitna ograja, ki bi preprečevala dostop vandalom. Iz fotografij, ki jih je avtor posnel marca 2022, je razvidno, da je lesena notranjost vagona v Slovenskih Konjicah leta po prenovi popisana in zanemarjena, tla pa so polna smeti.

A najti je tudi svetlejše primere. Lokomotiva, ki je bila ravno tako obnovljena in je danes vzorneje urejena, stoji na železniški postaji v Kočevju. Eksponat so obnovili leta 2020, postavili pa so ga na vidno in urejeno lokacijo, kjer stoji zaščiten z nadstreškom in ograjo, zato je varen pred dežjem in vandali. Posledično je čistejša in bolj urejena tudi njegova notranjost.

Muzejski vagon postal tarča vandalov

V zvezi s propadanjem železniške zapuščine je Pogorevc že večkrat poskušal kaj ukreniti. Nazadnje, ko je na železniški postaji v Kidričevem po naključju odkril starodobni vagon, ki je nekoč pripadal muzejskemu vlaku, danes pa na samotnem kraju propada. Poleg vremena so ga načeli vandali, ki so ga popisali, uničili notranjost in polomili okna. Šlo naj bi za najstarejši vagon muzejskega vlaka, ki je bil izdelan leta 1893. Tudi ta vagon so skupaj s še dvema muzejskima vagonoma pred leti obnovili.

Kot je dejal, se je zaradi stanja, v katerem se je znašel vagon, skušal obrniti na različne inštitucije, pri tem pa ugotovil, da za to ni odgovoren nihče: "Tega primera ni mogoče prijaviti na nobeno inšpekcijo, nikamor se ni mogoče pritožiti, kazensko ni mogoče ovaditi nikogar, saj eksponati niso zaščiteni na nacionalni ravni," je povedal.  

Neznanega storilca prijavili policiji

Obrnili smo se na Slovenske železnice, kjer so vandalizem, ki ga je bil deležen muzejski vagon, ostro obsodili. Pojasnili so, da je vagon CA 39614 na tirih na železniški postaji Maribor Kidričevo začasno gariran in čaka, da ga bo prevzelo Društvo za ohranjanje dediščine Prleški železničar, ki ga bo renoviralo in v Osluševcih postavilo na ogled javnosti. "Naša želja je, da kljub temu, da je vagon zaradi slabe statike moral biti izločen iz prometa, da mu je potekla revizija, nadaljuje svojo življenjsko dobo kot muzejski eksponat s področja premične železniške tehnične dediščine," so zapisali.

Po njihovih besedah so bili tiri na tamkajšnji postaji edino primerno mesto za začasno gariranje vagona, lokacija pa je bila ocenjena kot primerna in varna, z malo verjetnostjo, da bi lahko prišlo do vandalizma. "Da se bo na postaji Kidričevo v času, ko vagon čaka na prevzem že omenjenega društva, zgodil takšen vandalizem, glede na prakso nismo pričakovali. Smo iskreno ogorčeni nad vandalizmom, ki se je zgodil," so zapisali in dodali, da dejanje ostro obsojajo, prijavo proti neznanemu storilcu pa so podali policiji. "Odgovornost je v pristojnosti preiskovalnih organov." 

Vagon obnovili pred dobrim desetletjem

Na vprašanje, ali držijo navedbe, da je bil dotični vagon pred leti obnovljen s pomočjo državnih sredstev, so odgovorili, da je bila skladno s pravilnikom o vzdrževanju železniških vozil na vagonu izvedena revizija, ki je bila financirana iz investicijskih sredstev SŽ-Potniškega prometa.

Več podrobnosti o reviziji je mogoče najti na njihovi spletni strani, kjer je navedeno, da je revizijsko popravilo na vagonu Ca 39614 in še dveh drugih muzejskih vagonih aprila leta 2012 izvedlo podjetje Proizvodnja Ptuj. "Na vagonih so bila opravljena dela na tekalnem ustroju, vlečnih in odbojnih napravah ter popravilo površinske zaščite zunanjosti in notranjosti (popravilo in barvanje strehe, brušenje in lakiranje lesenih klopi)."

Ker gre za starodobno vozilo, obnova ni bila mačji kašelj. Posebnosti na teh vagonih so drsni ležaji, ki so jih morali zaradi obrabljenosti na novo vliti in tuširati po posebnih postopkih, navedli pa so tudi zanimivo značilnost: muzejski vagoni se še vedno ogrevajo na parno kurjavo. "Pri obnovi vagonov so sodelovali strokovnjaki Proizvodnje Ptuj različnih profilov, saj je bilo potrebno popraviti, obnoviti in izdelati ustrezne sklope, ki se jih na trgu ne da več dobiti," so še zapisali. Koliko stane takšna revizija, nam do objave prispevka ni uspelo izvedeti.

Isti vagon je nato pozornost železniških poznavalcev pritegnil tudi leta 2020, ko je bil, podobno kot danes, postavljen na eni od železniških postaj. Tam ga je izsledil in fotografiral Matej Zorko, ki je fotografije delil na Facebooku. "Imeniten vagon z oznako Ca 39614, najstarejši ohranjeni štiriosni potniški vagon pri nas, je že nekaj let prepuščen zobu časa," je zapisal v objavi iz 1. maja 2020 - osem let po obnovi na Ptuju.

Stanje vagona je tudi nazorno opisal: "Les dodobra prepojen z vodo, gnije in razpada, takšen ni več zdržal teže svetilk, ki sta padli na tla in se razbili, strop se poseda." 

Bo muzejski vlak spet vozil?

Nad ravnanjem z omenjenim vagonom in železniško dediščino nasploh je razočaran tudi nekdanji referent na muzejskih vlakih Stani Srčič, ki je bil na projektu zaposlen od začetka leta 1986 do svoje upokojitve leta 2000. Med drugim je zabeležil vse vožnje, ki jih je z muzejskim vlakom opravil - od prve 6. junija 1986, ko so se ob 140-letnici Južne železnice odpeljali do avstrijskega Gradca, do zadnje 5. marca 2000, ko se je muzejski vlak odpeljal iz Ljubljane v Laško in nazaj.

"Uničili so skoraj 30-letno dediščino, za katero smo lepo in vzorno skrbeli nekdanji zaposleni," je povedal za Metropolitan.si. Dodal je, da nima nobenega upanja, da bi se stanje kakorkoli izboljšalo. "Vsaj v bližnji prihodnosti tega ne vidim." Kot je dejal, je bil muzejski vlak že od začetka delovanja zelo uspešen turistični projekt: "Že v prvem letu delovanja je prejel turistični nagelj in pozneje še veliko drugih pohval in priznanj." 

Muzejski vlak je po Sloveniji vozil vse do leta 2019. Leto za tem je prišla pandemija, obe parni lokomotivi pa sta vmes postali nevozni. Ali bodo projekt ponovno zagnali in kdaj nameravajo to storiti, smo povprašali tudi Slovenske železnice. Odgovorili so, da si bogato kulturno dediščino železnic vsekakor želijo nadgrajevati tudi s ponudbo voženj s parno lokomotivo oziroma z muzejskimi vlaki. Kljub temu pa tega, kdaj bo muzejski vlak potnike ponovno zapeljal po slovenskih tirih, še ne morejo napovedati. In razlog? "Parnima lokomotivama je potekla revizija, kar zahteva obsežnejši obseg del in večja finančna sredstva." 

Tega se zaveda tudi Srčič, ki je glede prihodnosti muzejskega vlaka precej pesimističen: "Ni vse tako preprosto, kot si nekateri mlajši dandanes predstavljajo, da bo z objavami na spletu ali kje drugje čez noč spet vse urejeno." Po njegovih trditvah gredo cene revizij za parno lokomotivo in muzejske vagone v nebo. Še posebej, če jih izvajajo zasebna podjetja ali pa vozila pošljejo v tujino.

"Cene revizij se gibljejo v milijone, to pa je strošek, ki se ga na Slovenskih železnicah izogibajo," je prepričan. "Sprašujem se, kje bodo našli ljudi, kot so bili stari mojstri, ki so nekoč parne lokomotive in stare vagone obnavljali v delavnicah v Šiški. Teh mojstrov več ni, mladih s podobnimi izkušnjami pa tudi ne," je zaključil.