Ste se že kdaj vprašali, zakaj se nekateri tako zelo bojijo vsakega petka, ki pride na trinajsti dan v mesecu? V ozadju tega se skriva brutalna zgodba o izdaji, krvi, ki je tekla v potokih, in grozljivi smrti.
Vsakič, ko koledar pokaže petek trinajsti, se svet za hip razdeli. Na tiste, ki skomignejo z rameni, in na tiste, ki nekoliko tišje zaprejo vrata, odpovejo sestanek ali vsaj dvakrat preverijo, ali so zaklenili avtomobil. Preden stopijo čez cesto, pa raje štirikrat pogledajo v obe smeri!
Numerologi že stoletja opozarjajo, da število 13 v simbolnem smislu pomeni prelom in motnjo ravnovesja. V številnih tradicijah namreč 12 predstavlja popolnost in red (12 mesecev v letu, 12 apostolov, 12 znamenj zodiaka), trinajstica pa naj bi ta red porušila. Ko se takšni simboliki pridruži še petek, ki ga krščanska tradicija povezuje s križanjem, dobimo kombinacijo, ki je v kolektivni zavesti dobila zlovešč prizvok.
Danes je petek, 13. februar 2026. Datum, ki ima v kolektivni zavesti Zahoda poseben, skoraj srhljiv naboj. Zakaj prav ta kombinacija dneva in številke? Krščansko izročilo pogosto omenja zadnjo večerjo, kjer je za mizo sedelo trinajst ljudi, ter petek kot dan Kristusovega križanja. A ena najmočnejših in najbolj vztrajnih teorij nas popelje v leto 1307 oziroma v zgodbo, ki bi jo danes zlahka spremenili v epski zgodovinski triler.
Bilo je petkovo jutro, 13. oktobra 1307. Francoski kralj Filip IV., ki se ga je prijel vzdevek Lepi, je v popolni tajnosti pripravil obsežno operacijo, kakršne srednjeveška Evropa še ni videla. Pred zoro so kraljevi vojaki po vsej Franciji hkrati potrkali na vrata pripadnikov enega najmogočnejših redov tistega časa: vitezov templjarjev. Red, ki je nastal v času križarskih vojn, je v stoletjih delovanja postal finančna in vojaška velesila. Imeli so lastne utrdbe, bančne sisteme in vpliv, ki je segal vse do papeškega dvora.
Filip IV. jim je dolgoval pravo bogastvo. Toda namesto da bi dolgove poravnal, se je odločil za drugačno rešitev. Templjarje so obtožili herezije, bogokletja, pljuvanja na križ in nečistovanja. Obtožbe so bile brutalne in predvsem politično priročne. V enem samem jutru so aretirali na tisoče mož, jih zaprli, zasliševali in podvrgli mučenju, dokler niso pod pritiskom priznali tudi najbolj absurdnih obtožb.
Zgodba je dosegla vrhunec leta 1314, ko so v Parizu na grmadi sežgali velikega mojstra reda Jacquesa de Molaya. Legenda – ki jo je zgodovina napol ohranila, napol mitologizirala – pravi, da je med plameni preklel kralja Filipa in papeža Klementa V. ter ju pozval, naj mu v enem letu sledita pred božje sodišče. Oba sta res umrla v nekaj mesecih. Naključje ali prekletstvo? V srednjeveški zavesti je bil odgovor jasen.
Dogodek je bil tako silovit, da je v kolektivni spomin Evrope vtisnil občutek, da se lahko v enem samem dnevu sesujejo tudi najtrdnejši stebri moči. Petek 13. je tako dobil simbolni naboj izdaje, padca in neizbežne kazni. Čeprav zgodovinarji opozarjajo, da se je sistematičen strah pred tem datumom – danes znan kot paraskevidekatriafobija – razmahnil šele v 19. in 20. stoletju, prav zgodba o templjarjih praznoverju daje dramatično težo.
Resnica je verjetno bolj prizemljena. Statistike ne kažejo, da bi bilo na petek 13. več nesreč kot sicer. Svet se vrti naprej po enakih zakonitostih kot vsak drug dan. Toda zgodbe imajo moč, da preživijo stoletja. Ali je torej današnji petek res nesrečen? Ah, zagotovo ne ... Če zgodovina uči kaj, potem zagotovo to, da so največje nesreče pogosto oziroma največkrat rezultat človeških odločitev, ne koledarskih naključij. Templjarji bi to vedeli povedati bolje kot kdorkoli.
