"Vse je nekako po pravilih, vsi gledajo samo na svojo ograjo, vse se zapre ob osmih zvečer ..."
O Slovencih kroži precej stereotipov. Da smo pridni. Delavni. Zadržani. Da ne izstopamo. Da se raje držimo svojega kot pa tvegamo. Nekatere med temi opazkami držijo, druge so pretirane. A zanimivo je, da podobe o zadržanosti, grdo rečeno "zategnjenosti", pogosto sploh ne utrjujejo tujci, temveč kar mi sami.
Pred kratkim je tako na Redditu nek Slovenec spet zajamral nad slovensko "dolgočasnostjo". V objavi je bil brutalno iskren, kar je pričakovano sprožilo pestre odzive. "Iskreno – a je življenje v Sloveniji postalo čisto preveč dolgočasno?" je vprašal in zapisal takole:
"Živijo ekipa, zadnje čase se ne morem znebiti občutka, da smo Slovenci postali ena najbolj dolgočasnih nacij na svetu. Vse je nekako po pravilih, vsi gledajo samo na svojo ograjo, vse se zapre ob osmih zvečer, ljudje pa delujejo, kot da so v nekem "varnem" načinu delovanja. Saj ne rečem, država je varna, narava je lepa, ampak manjka tista neka energija, spontanost, "vajb", ki ga začutiš takoj, ko greš malo bolj južno ali pa v kakšna večja evropska mesta. Pri nas se zdi, da je višek tedna obisk nakupovalnega centra ali pa košnja trave v soboto dopoldne.
Zanima me vaše mnenje:
1. Ali se vam zdi življenje pri nas monotono in predvidljivo?
2. Smo res med najbolj dolgočasnimi ljudmi na svetu ali pa je to samo "slovenska skromnost", ki navzven deluje hladno?
3. Kaj bi se moralo spremeniti, da bi postali malo bolj "živa" družba?
Malo mi gre že na živce ta statika, pa me zanima, če sem edini s takimi mislimi ali nas je več."
Morda vas zanima tudi:
- Slovenec v aplikaciji za zmenke prejel sporočilo, ki mu je vzelo sapo: "Saj ne vem, kaj komentirati ..."
- Bratje, sosedje ali samo znanci? Razkrito, kaj si Hrvati v resnici mislijo o nas
"Še dobro, da je dolgčas ..."
Nekateri so se z zapisom strinjali in zapisali, da je od obdobja koronavirusa, ko so se Slovenci navadili biti doma, še veliko huje. Pojavili so se številni potencialni vzroki za takšno stanje: po 25. letu ljudje nehajo hoditi ven, odpor do hrupa in urbanega okolja, odpor do alternative, slavljenje dela in miru, odpor do sprememb in dinamike, pa to, da je družabno življenje postalo enostavno predrago.
Drugi so mu oporekali in ga posvarili, da bo to varnost in umirjenost morda nekdo celo pogrešal. Pa tudi, da je življenje takšno, kakršnega si narediš. In da njegovo pritoževanje zveni kot pritoževanje nekoga, ki je v letih, ko so vsi poparčkani in z družino, samski in ne ve, kam bi se dal.
"Še dobro, da je dolgčas. Stavek "may you live in interesting times" zna biti hudo prekletstvo. Se kar bojim, kako "zanimivo" bo postalo čez par let, če bo šla situacija tako naprej, kot kaže," je zapisal nekdo. Pojavil se je tudi komentar, da smo danes preveč odvisni od družbenih omrežij, ki nam ponujajo instant dražljaje, zato je vse ostalo dolgočasno.
Spet tretji so poudarili, da je občutek statike morda bolj generacijski ali povezan z življenjskim obdobjem kot pa z državo samo; ker je prebivalstvo starajoče, imajo starejši vedno večji vpliv in si oblikujejo družbo po svojem okusu.
Oglasila se je tudi tujka.
"Kot Hrvatica, ki že 10 let živi v Sloveniji, tole ubesedi vse, kar tudi sama čutim. Saj mi je po eni strani zaradi tega miru in ravnovesja tudi fajn, ampak po drugi strani, ko potujem, dobim nekakor več energije in postanem bolj "svoja" samo zaradi tega, ker je okolje ponavadi bolj živahno. Me zanima, če so tudi Slovenci tako aktivni potniki samo zaradi tega, da izkusijo energijo, potem pa nazaj v svojo slovensko rutinco... Ena izmed stvari, ki so mi na začetku bile res všeč, je ta delavnost pri Slovencih. Ampak sedaj sem tako ... zakaj je treba delati samo zato, da se dela, zakaj je nekdo len, če gre domov ob 16h in dela, kar mu paše? Kdo te bo nagradil, če si "alergičen na lenobo", kaj imaš od tega? A se lahko malo tudi zabavamo?"
Sama sicer grem na koncerte, kakšne evente ipd. Tako da s tem poskušam nadoknadit. Povsod, kjer sem živela v Sloveniji, je bila vedno ta neka mentaliteta "tukaj imamo MIR." Ko sva s fantom živela na Dolgem Mostu, sva imela nekoč za prvi maj, na soboto, na obisku prijatelje, s kateri smo ob polnoči kartali in imeli zelo potiho prižgano glasbo. In seveda je bilo trkanje z metlo od zgoraj. Potem najdeva pa listek na vratih "TUKAJ NI ŠTUDENTSKI DOM!!!" Midva pa oba 29, zaposlena ... Nikoli ne pozabim tega in mi je zelo reprezentativno, kako doživljam Slovence na splošno. Zdaj živim v spodnji Šiški, zgoraj imajo nore otroke, ki nama skačejo po glavi in iskreno mi bolj paše to, ker vem, da tudi sama lahko nabijem muziko in nobenemu nič. In še ena stvar, s katero se ne morem poistovetiti, je ta obsedenost s športom ... Kul, aktivna družba, tut sama se rada gibljem ... ampak čisto vsak ima šport za glavni hobi. Zakaj ste tako dolgočasnii? No, ampak vseeno je najbrž boljše, če ti je fajn in malo dolgčasno, kot da je živo, ampak težje živet iz dneva v dan."
Monotonost ali umirjenost?
Avtor je odprl širše vprašanje: ali mir, predvidljivost in varnost razumemo kot dolgočasje, ker smo navajeni primerjav z bolj hrupnimi, večjimi ali bolj temperamentnimi okolji? In ali je varen način delovanja, kot ga je poimenoval avtor zapisa, v resnici odraz previdnosti, ki ima tudi svoje prednosti?
Slovenija se redno uvršča med varne države z relativno visoko kakovostjo bivanja. A hkrati ni metropola z nočnim utripom, ki se nikoli ne ustavi. Vprašanje je, ali si to sploh želimo – ali pa nas bolj kot realnost moti občutek, da bi "lahko imeli več".
Razprava na Redditu kaže, da ta občutek ni redkost, hkrati pa tudi, da dojemanje dolgočasja ni enotno. Pa vi, kam se uvrščate? Je življenje pri nas monotono ali ravno prav umirjeno?
