“Veliko ljudi ugotavlja, da se je lažje sleči in dobiti denar, kot delati 100 ur in od tega dobiti manj kot 600 evrov"

Nedavno smo na Metropolitan.si objavili ekskluziven intervju z zvodnikom Čarlijem, ki je posebej za nas razkril, kako je videti prostitucija "na terenu". Kot zvodnik "skrbi" za šest deklet, ki prihajajo iz Srbije, Rusije, Ukrajine in ostalih okoliških držav. Zanj delajo dekleta iz socialnega dna, za seboj imajo krute zgodbe, v življenju so le redko občutile ljubezen in toplino.

A četudi je prostitucija oziroma spolno delo za takšna dekleta večinoma izhod v sili (ali prisila, če so ujete v trgovino z ljudmi), pa obstajajo še drugačne, prostovoljne oblike spolnega dela, za katerega se odločajo tudi ljudje, ki jim na prvi pogled "nič ne manjka".

O tem, da je spolno delo v Sloveniji vse bolj prisotno in tudi demokratizirano zaradi različnih digitalnih platform, ko je OnlyFans, je v Delovem podkastu Na robu nedavno spregovorila Živa Gornik, študentka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Gornikova je antropologinja in članica Slovenskega seksološkega društva, ki je pozornost javnosti vzbudila prav z dodiplomskim raziskovanjem seksualnosti in seksualnega dela v Sloveniji. V okviru dveh diplomskih nalog je intervjuvala kar 66 oseb, ki se ukvarjajo z določeno obliko seksualnega dela, med njimi je bilo kar 26 študentk. 

Mladi veliko bolj odprti do spolnega dela

"Družba zelo drugače dojema seksualno delo, kot to dejansko je. Velikokrat to vidimo kot nekaj na robu družbe, pa v resnici ni tako. Predstavljamo si ljudi, ki so na primer odvisni od alkohola in drog, žrtev trgovine z ljudmi ... nekateri res, ampak niso pa vsi taki," je Živa Gornik povedala voditeljici podkasta Piji Kapitanovič in dodala, da se razlike v dojemanju seksualnega dela že poznajo pri mlajši generaciji. Mladi, ki vstopajo v seksualno delo, so namreč veliko bolj odprti do tega, kar je po njenem posledica digitalizacije.

Poseben segment populacije, ki ga je raziskovala, so bile študentke seksualne delavke, med katerimi se jih je s tem veliko začelo ukvarjati zaradi covida. Po nekaterih ocenah naj bi se z neko obliko komercialne seksualnosti sicer ukvarjalo med 3 in 7 odstotki študentske populacije.

"Kot prvo zato, ker študentska dela niso bila na voljo, kot drugo pa je minimalna postavka študentskega dela v Sloveniji 5,85 evra in veliko študentov ugotavlja, da je veliko lažje, če se slečejo in dobijo denar, kot če bi delali 100 ur in od tega dobili 585 evrov," pojasni Živa Gornik.

Poleg tega so predvsem mladi po njenih besedah danes bolj liberalni do svojega telesa in do seksualnosti, na telo ne gledajo več kot nekaj zasebnega, skritega in namenjenega le partnerju, kar je gotovo posledica digitalnih medijev.

Med študentkami, ki si denar služijo s seksualnim delom, se jih je tako veliko zateklo k OnlyFans, kjer najuspešnejše Slovenke in Slovenci lahko zaslužijo tudi po 10, 20 ali 30 tisoč na mesec. Marsikatera objave načrtuje s pomočjo tedenskega načrta, vsebine pogosto pripravljajo vnaprej, pogovore pa izvajajo samo v določenih dneh, da njihovi sledilci oziroma stranke nimajo občutka, da so jim ves čas na voljo.

Pri tem je zanimivo, da jih veliko meni, da tovrstno delo ni ne prostitucija ne seksualno delo. "Seksualno delo je v družbi še vedno zelo stigmatizirano. Ljudje o tem težko govorijo odprto, lažje rečejo, da se na primer ukvarjajo z menedžmentom družbenih medijev ali čim podobnim. Nekateri tudi menijo, da to ni seksualno delo, ker nimaš živega stika z osebo," pojasnjuje Živa Gornik.

"S tem se sicer lahko strinjam, a če to upoštevamo, se lahko vprašamo tudi, ali potem ves digitalni stik z ljudmi ni stik v živo? Tukaj se potem odpre veliko polje vprašanj, kaj je ta digitalizacija prinesla v odnosih do drugih ljudi. So ti 'drugi' samo sledilci ali dejansko stranke?" se sprašuje antropologinja. In nadaljuje: "Seksualno delo je lahko prostitucija, masaža, OnlyFans, telefonski seks … čisto širše gledano je pa seksualno delo lahko tudi zamenjava seksa za neko pozicijo, za nek položaj, za zadevo, ki ni nujno materialna. Ljudje pogosto razmišljajo, da to že ni seksualno delo, ampak v resnici je lahko, ker si uporabil svojo seksualno storitev v zameno za boljšo pozicijo, plačo ali poznanstvo."

Šola za žigole?

O strankah, ki se odločajo za seksualne storitve, Gornikova nima veliko podatkov, pove pa, da so to lahko tako tisti, ki tovrstne storitve iščejo, ker ne dobijo nekega seksualnega odnosa, kot tisti, ki si želijo še nekoga "za zraven". Mit niso niti stranke, ki plačajo le za dve- ali triurni pogovor s seksualno delavko, med katerim si olajšajo dušo.

Za konec je Živa Gornik izpostavila še razliko med žensko in moško prostitucijo – mimogrede, v Sloveniji naj bi obstajali mlajši fantje, ki se načrtno izobražujejo, da bi postali čim boljši žigoli. "Razlika je v odnosu. Pri klasični prostituciji kot taki gre večinoma samo za seks, pri žigolu pa bolj za celotno storitev. Torej odnos, večerja, pozornost in tako dalje."

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu