Opozorila in prijave upravniku ter policiji niso zalegla ...
Vprašanje nočnega miru v večstanovanjskih stavbah je eno tistih, ki skoraj zanesljivo zaneti burne razprave. Tako se je nedavno zgodilo tudi v slovenski Facebook skupini Nepremičnine od ust do ust, kjer je uporabnica opisala svojo izčrpanost zaradi sosedov nad njo, ki ponoči vztrajno uporabljajo pralni stroj.
"Živjo, imam resne težave v stavbi. Vse se zelo sliši, sosedje nad nami pa ponoči vztrajno uporabljajo pralni stroj in nočejo prenehati. Najprej sem jih poskusila na to opozoriti, nato sem zadevo prijavila upravniku stavbe in policiji, vendar se ni nič spremenilo. Kaj lahko še naredim?" je vprašala.
In odprla za marsikoga perečo dilemo: kje je meja med nujnimi življenjskimi opravili in svobodo, da v svojem stanovanju počneš, kar želiš – in kršenjem nočnega reda in miru?
"Blok je pač blok"
Del komentatorjev je bil neizprosen in pragmatičen. Blok je pač blok, bi lahko povzeli njihove odgovore. Po njihovem mnenju namreč življenje v bloku nujno pomeni sobivanje z zvoki drugih: pranjem perila, jokom dojenčkov, vadbo instrumentov, hojo v petkah.
"Živela sem v bloku, kjer je sosedo motilo, da sem se ob prihodu iz službe ob štirih zjutraj tuširala, pa nisem razgrajala saj so doma tudi spali partner in otroci. Motilo jo je, ker sem prižigala luč na hodniku, da sem prišla v četrto nadstropje. Soseda v pritličju je motil avto, ker sem imela parking pod njegovim oknom. Kaj naj? Sicer ne zaradi njih, ampak sebe smo zgradili hišo na samem. Sosedje pa so dobili nove grešne kozle, sedaj jih motijo pasje tace in igranje violine," je svojo izkušnjo delila ženska, sodelujoča v razpravi.
Tudi drugi so poudarjali, da so to običajne življenjske aktivnosti, ne namerno razgrajanje, ter da je iluzorno pričakovati popolno tišino. Nekari so brez zadržkov priznali, da tudi sami perejo ponoči – bodisi ker podnevi nimajo časa bodisi zaradi cenejšega toka. "Potem pa ti pridi k meni domov in mi čez dan operi perilo, ker cele dneve delam, imam samo ponoči čas za pranje," je cinično zapisala neka uporabnica.
Nekateri so šli še dlje in predlagali, naj se tisti, ki jih to moti, preprosto preselijo: v hišo, na vas, ali pa vsaj v boljšo novogradnjo z ustrezno zvočno izolacijo.
A tudi ti komentarji so pogosto priznavali grenko resnico: mirno življenje je iluzija. Če ne perejo sosedje, ropotajo traktorji, kosilnice, lajajo psi ali kokodakajo kokoši.
Glasna obramba pravice do spanja
Na drugi strani so bili odzivi ostri, čustveni in osebni. Več komentatorjev je poudarilo, da zakonodaja jasno določa nočni mir po 22. uri. "Po 22. uri mora biti mir in tišina! Temu se morate prilagoditi! Ker sem delala do 22h, sem sezula petke in šla bosa po stopnicah. Če bi vsak nekaj naredil, bi bilo bistveno lažje sobivati," je zapisala uporabnica.
Tudi vibracije pralnega stroja tako niso zanemarljiva nevšečnost, temveč resen poseg v kakovost življenja – in zdravje. Nekateri so delili izkušnje izgorelosti, bolezni in celo trajnih zdravstvenih posledic zaradi dolgotrajnega pomanjkanja spanja.
"Po 22. uri je to kaljenje nočnega miru, in pika! Od teh vibracij, ki se prenašajo po zidovih, se spati ne da," se je z avtorico originalne objave strinjala neka stanovalka. "Jaz sem svojim sosedom, ki so nam isto počeli, rekla samo dvakrat, prisegla sem, da tretjič ne bom, ker bom to posnela in posnetek poslala na policijo, ali pa jih klicala kar sredi noči, da slišijo ta hrup in vibracije na kraju samem! Od takrat naprej je bil mir. Je pa malo manjkalo, da jih nisem dala kar na oglasno desko s sporočilom, da če ne prenehajo z nezakonitimi in protiustavnimi ravnanji, da bodo dobili tožbo, tudi odškodninsko. Kaljenje nočnega miru je grob poseg v temeljne človekove pravice in komur to ni jasno, naj si prebere komentar 3. odstavka 15. člena Ustave RS in se pouči, kaj pomeni načelo sorazmernosti in kdaj je prekršeno."
Morda vas zanima tudi:
- Sosedske težave: "Ne želim se preseliti samo zato, ker sosedje radi kuhajo, ampak zaradi vonja mi gre na bruhanje ..."
- Sosedi so jo nadlegovali zaradi vsakega najmanjšega hrupa – dokler ni imela dovolj
Vmes so se pojavili tudi bolj spravljivi, izkustveni glasovi, ki ne zagovarjajo poseganja po skrajnih ukrepih. Nekateri so opisovali primere, ko je iskren pogovor s sosedom zalegel – včasih zato, ker se kršitelj sploh ni zavedal, kako daleč se zvok širi. Drugi so opozarjali na tehnične rešitve: gumijaste podloge pod pralnim strojem, novejše in tišje naprave, bolj premišljeno umeščanje strojev v stanovanju.
Hkrati pa je več ljudi priznalo, da v praksi pogosto ostane le nemočna izbira med čepki za ušesa, zvočno izolacijo (če si jo lahko privoščiš) ali – na dolgi rok – selitvijo. Policija po njihovih izkušnjah redko ukrepa učinkovito, upravniki pa imajo omejena pooblastila.
Kaj torej lahko storite? Konkretni koraki
Če se znajdete v podobni situaciji, razprava ponuja nekaj realnih, čeprav ne vedno idealnih možnosti:
1. Vztrajen, a miren pogovor
Če je le mogoče, poskusite še enkrat – morda pisno, morda ob prisotnosti upravnika. Včasih pomaga, da sosedom konkretno opišete, kaj se sliši (vibracije, ne le hrup).
2. Vključitev upravnika – pisno in dokumentirano
Zahtevajte zapisnik, sklic na hišni red in jasno stališče. Vse dokumente shranite.
3. Zbiranje dokazov
Posnetki hrupa, dnevnik motenj, pričanja drugih sosedov – vse to je lahko ključno, če se odločite za pravno pot.
4. Tehnične rešitve (če so izvedljive)
Zvočna izolacija, čepki za ušesa, beli šum – sicer ni pravično, da morate za to poskrbeti vi, če hrup prihaja od drugod, so pa to včasih nujne rešitve za preživetje.
5. Pravna pomoč kot skrajni ukrep
Možna je tožba zaradi motenja posesti, a je dolgotrajna in izčrpavajoča. Pred tem se posvetujte s pravnikom.
6. Iskren razmislek o dolgoročni kakovosti življenja
Če se situacija ne izboljša in vpliva na vaše zdravje, ni poraz priznati, da je selitev morda edina realna rešitev.
