Zgodba, ki navdušuje: uspeh male sladoledarne, v katero se vozijo iz vse Slovenije

Zgodba sladoledarne Mali čoko, ki se nahaja na avtobusni postaji v Slovenskih Konjicah, je družinska zgodba. To je zgodba Iris Padežnik Malič, s katero smo se pogovarjali (v sproščenem vzdušju, zato v tej obliki pogovor tudi objavljamo), njenega moža Saša Maliča in treh otrok – Luke, Maše in Jaše. Kako se je vse skupaj začelo? "Moj mož je bil 15 let zaposlen v slovenski vojski, jaz pa sem delala v podjetju. Po izobrazbi sem magistrica menedžmenta. Ob izgubi službe sem začela razmišljati o tem, kaj narediti, kako naprej. Stara sem bila 45 let, pri treh otrocih se ne moreš kar prepustiti in delati nič."

Tako začne pripovedovati naša sogovornica. Družinski prijatelji, ki imajo kavarno, so jo povabili, naj se jim pridruži na sejmu slaščičarstva in pekarstva v Riminiju. Tam, pravi, so se ji odprle oči, naredilo je klik in vedela je: "Delala bom sladoled." Pravi, da je v tem našla svoje poslanstvo, da je nikoli ni zanimala kalkulacija, ampak je v prvi vrsti iskala nekaj, kar bi rada delala, da bi imela stik s strankami, da bi jim pričarala nasmeh na obraz. Vse to je Mali čoko, za katerega Iris pravi, da je sladoled z nasmehom.

Ko se je torej pred šestimi leti vrnila iz Riminija in domačim predstavila svojo poslovno idejo, so bili navdušeni. "Spomnim se, da so otroci kar skakali po hiši. Sladoled je poseben trenutek, sladoled je sreča," v smehu pravi sogovornica. Doda, da v njeni družini vladajo povsem različni interesi, a nekaj jim je od nekdaj skupnega – prav vseh pet se zelo rado sladka s sladoledom. Ker sta z možem po duši nostalgika, sta v tem duhu dala tudi ime svoji butični sladoledarnici. Čoko je prispeval čokolino, ki ga obožujejo Maličevi, tisti Mali pred njim pa izhaja iz njihovega priimka.

Od ideje do realizacije

Približno tri mesece je trajalo, da je ideja dozorela ter da so našli primeren prostor, kjer bi prodajali sladoled. Ko so se odločili, da najamejo prostor na avtobusni postaji, se je začela akcija. Iskanje dobaviteljev, kupovanje strojev, vitrine, mešanje, izdelava in testiranje prvih sladoledov. "Ko je sladoled prišel iz stroja, sva ga najprej pokusila midva z možem, nato otroci, počasi so degustirali prijatelji in drugi družinski člani," o začetkih pripoveduje sogovornica, ki se spominja, da je bilo veliko solz, tako sreče kot žalosti. Slednje so bile bolj solze utrujenosti, kajti iz pisarniškega okolja kar naenkrat začeti s fizičnim delom je naporno.

''Pri tem sem šla zares močno iz svoje cone udobja. Človek ni kar tako, čez noč, pripravljen premetavati po 10 in 15 kilogramov in mešati z metrskim paličnim mešalnikom,'' prizna Iris, ki se posebej spominja trenutka, ko so dan pred otvoritvijo priklopili stroje, da bi naredili vse sladolede za vitrino: "Pripravili smo mešanico in jo dali v stroj, da bi metal sladoled ven, ta pa ga je tiščal nazaj noter! Seveda je nastala panika. Poklicali smo električarja, ki je zadevo k sreči hitro uredil."

Nikoli ne bo pozabila, ko je, solzna in ganjena, pritisnila gumb 'start' in je nastala prva banjica sladoleda.

Od takrat jih je nastalo nešteto. Delo imata z možem razdeljeno. Iris skrbi za vse obveznosti, ki pritičejo podjetju, za izdelavo sladoleda in kreacije okusov pa skrbi njen mož. Ob tem stakneta glavi in se pogovorita. Na kepico ali dve Mali čoko sladoleda in po kakšno banjico za domov pa se prav zares v Konjice vozijo tudi iz Koroške, Prekmurja in celo Primorske. "Tega z možem nisva pričakovala, a že prva sezona je pokazala, da si ljudje želijo dobro, zdravo in kakovostno uživati tudi pri sladicah," pravi sogovornica. Dober glas se je povečini razširil kar od ust do ust, Mali čoko se je začel predstavljati na družbenih omrežjih, kakšnega drugega marketinga pa niso uporabljali, niti ga niso potrebovali.

V 4-kilogramski banjici so 3 kilogrami malin

Kaj je na njihovem sladoledu tako posebnega in tako drugačnega? Lahko bi zapisali kar – vse. Izjemno zgovoren je podatek, da so na primer v 4-kilogramski banjici kar 3 kilogrami malin. Naša sogovornica pravi, da je edina skrivnost ta, da ni skrivnosti. Da ni skritih aditivov in umetnih dodatkov, sladoled je naraven, domač, sezonski in dnevno svež. Sadje je vedno zrelo, da je najbolj polnega okusa. To je njihova rdeča nit.

Posebni pa so tudi okusi, saj so Maličevi po duši gurmani in preprosto morajo eksperimentirati. Iz otroških časov so potegnili na primer okus mlečnega riža s kakavom in ga zamrznili.

Ko pa jim lokalni proizvajalci vina prinesejo kakšen zanimiv izdelek, se z veseljem lotijo tudi sladoleda z dodatkom alkohola, kot je penina s svežimi jagodami ali breskvami. A njihove najbolj zveste stranke, mali otroci, imajo svojo zvezdo med sladoledi. To je kinder bueno. Odrasli pa pogosto posežejo po mangu, črnem gozdičku, arašidu s piranskim cvetom, grškem jogurtu. Kaj pa najljubši sladoled naše sogovornice? V smehu odgovori: ''Ta se pa zelo spreminja. Trenutno sem na lešniku in črnem gozdičku.''

Rastejo skupaj

Mali čoko, ki je pred kratkim praznoval 5 let, je v Slovenske Konjice prinesel veliko veselja. Otroci rastejo z njimi. Iris se spominja majhnih otrok v vozičkih, ki se danes s poganjalčki in kolesi sami pripeljejo do vitrine in si naročijo sladoled. "Mamice mi pripovedujejo, da jim otroci že v vrtcu, ko pridejo ponje, govorijo samo – Mali čoko. To je tisto, kar mi daje energijo in motivacijo za naprej," pravi sogovornica, ki se že od začetka drži koncepta, da imajo otroci do enega metra višine sladoled zastonj. Kako to? "Imamo majhnim otrokom prilagojeno kepico, ki jo dobijo gratis. Zakaj? Zato, da si starši lahko izberejo sladoled povsem po svojem okusu. Sama se spomnim, kako je bilo, ko je šla naša družina na sladoled. Vedno smo naročili okus po izbiri otrok, ki sem ga jaz nato jedla za njimi, ko so imeli dovolj."

Poseben pa je tudi delovni čas. Malo čoko obratuje, malo tudi glede na vreme, od marca do oktobra. A v veselem decembru vrata spet na široko odprejo, takrat je čas za posebno, praznično edicijo sladoleda. Naša sogovornica pravi, da je prav lepo videti ljudi, zavite v šale, kape in rokavice, v rokah pa kepica sladoleda. Tisti malo bolj zmrznjeni pa si banjico odnesejo domov in se sladkajo v toplini doma.

Zdi se, da je Mali čoko sicer zelo sezonsko storitev razširil na precejšen del leta, a to prinaša tudi svoj davek, kajti delo se začne zgodaj zjutraj in konča pozno zvečer, vikendi pa niso prosti, pač pa še bolj napeti. A Iris Padežnik Malič pravi, da ji nikoli, niti za sekundo ni bilo žal, da je začela pisati to novo zgodbo, povsem drugačno od česarkoli, kar je prej počela v življenju. Vedela je, kaj jo čaka in na to je bila pripravljena. Ali kot pravi sama: "Ko človek odkrije svoje poslanstvo, ni ovir, gledaš samo naprej."