Bi lahko dobili to neobičajno kombinacijo?
Glede na napeto in tesno volilno tekmo, v kateri sta bili Svoboda in SDS praktično ves čas izenačeni, na koncu pa je z manj kot odstotkom razlike slavila Svoboda, je dan po volitvah ključno vprašanje, ki si ga postavljajo številne Slovenke in Slovenci, kdo in kako bo sestavil novo vlado.
Svoboda z dosedanjima koalicijskima partnericama Levico in SD namreč ni dobila večine, ravno tako bi koalicijo težko sestavila SDS, katere naravne partnerice so stranke NSi, SLS in Fokus.
V parlament sta se poleg omenjenih uvrstili še stranki Demokrati Anžeta Logarja in Resni.ca, za kateri trenutno nihče ne ve povsem dobro, kam se nagibata, saj sta Anže Logar in predsednik Resni.ce Zoran Stevanović večkrat jasno nakazala, da ne odobravata nobenega od predsednikov dveh največjih strank.
Glede na zgodovino Anžeta Logarja, ki se je kalil v stranki SDS in se od svoje preteklosti nikoli ni distanciral, so sicer številni prepričani, da bi šel vseeno lahko v koalicijo z mentorjem Janezom Janšo. A tudi v tem primeru desna vlada še ne bi imela dovolj mandatov.
Morda vas zanima tudi:
- Zvezde razkrivajo resnico: takšna bo Slovenija pod vodstvom Roberta Goloba (in to bi nas čakalo, če bi bil premier Janez Janša)
- Nasmejana Tina Gaber Golob ukradla vso pozornost: na volišče prišla v svetlem plašču (FOTO)
Vlada narodne enotnosti?
V žaru povolilne matematike se je tako med zagretimi političnimi komentatorji na družbenih omrežjih oblikovala še ena, presenetljiva možnost: vlada narodne enotnosti.
Izraz sicer pomeni posebno obliko koalicijske vlade, ki nastane v izjemnih, pogosto kriznih okoliščinah. Za razliko od običajnih vlad, kjer zmagovalna stranka sestavi ekipo s svojimi naravnimi zavezniki, vlada narodne enotnosti vključi vse ali večino parlamentarnih strank, vključno z največjimi ideološkimi nasprotniki.
V slovenskem primeru bi to pomenilo, da bi se v koalicijo združile programsko precej različne stranke, to so Svoboda, SD, Demokrati ter NSi, SLS in Fokus.
Tovrstna ureditev bi zmagovalcu Svobodi omogočila tudi, da se izogne sodelovanju s stranko Resni.ca, ki je kljub parlamentarnemu vstopu za večino drugih akterjev še vedno politično nepredvidljiva in programsko težko združljiva.
O tej možnosti se je vnela celo debata na Redditu, kjer so uporabniki o omenjeni možnosti pripravili celo anketo. Trenutno največ glasovalcev meni, da bi bila takšna vlada "super ideja". Na možnost pa je že opozorilo tudi več uporabnikov Facebooka, denimo avtor Žiga Valetič.
Kaj bi sodelovanje v takšni vladi pomenilo za posamezne stranke?
Sestavljanje takšne vlade bi imelo sicer številne izzive, saj bi večina strank po prepričanju mnogih s tem 'izdala' bodisi po programu sorodnejše stranke bodisi svoje volivce.
Za Gibanje Svoboda bi to v praksi pomenilo precejšen odmik od dosedanjega sodelovanja z Levico, ki bi jo takšna kombinacija skoraj neizogibno potisnila na rob političnega prostora. A to je bržkone edini način, da bi se sestavila takšna vlada, kajti Demokrati in NSi gospodarsko niso združljivi z Levico. Vstop v širšo, ideološko raznoliko vlado bi od Svobode zahteval bolj pragmatičen, sredinski pristop – takšen, ki bi lahko nagovoril tudi zmernejši del desnosredinskega volilnega telesa.
Na drugi strani bi bila kombinacija NSi, SLS in Fokus postavljena pred zahtevno odločitev: sodelovanje v vladi brez SDS bi pomenilo tveganje razočaranja dela tradicionalnih desnih volivcev, ki so jih volili zaradi upanja na desno vlado, in tudi distanciranje od Janeza Janše, s katerim si stranka deli pomemben del politične identitete. Podobno bi veljalo za Anžeta Logarja, ki bi moral, če bi želel igrati vlogo povezovalca, jasneje opredeliti svoj politični profil.
SD bi se v takšni vladi znašla pred drugačnim izzivom. Čeprav gre za stranko z dolgo tradicijo socialne demokracije, bi sodelovanje v širši, bolj ideološko razpršeni koaliciji od nje zahtevalo določeno prilagoditev, predvsem v smeri večje programske fleksibilnosti in pripravljenosti na kompromise tudi na področjih, kjer je bila doslej bolj izrazito levo profilirana.
Če bi takšna velika koalicija torej sploh želela delovati stabilno in ne zgolj kot kratkoročen kompromis, bi se morale posamezne stranke nujno premakniti iz svojih ustaljenih ideoloških okvirov. Zagovorniki ideje sicer poudarjajo, da bi lahko prav širina takšne koalicije prinesla večjo politično stabilnost in umiritev razdeljenosti v družbi. A kritiki opozarjajo, da bi prevelike ideološke razlike lahko hitro pripeljale do paralize odločanja in notranjih konfliktov.
V vsakem primeru pa ostaja jasno: povolilna matematika je tokrat bolj zapletena kot kadarkoli prej, prostor za politične manevre pa hkrati ožji in bolj nepredvidljiv. Odločitev, kdo bo sestavil vlado, tako ne bo zgolj vprašanje številk, temveč predvsem vprašanje političnega poguma – in pripravljenosti na kompromise, ki jih volivci morda niso pričakovali.
