Marijana Podhraški | 17. 7. 2022, 20:00

Kako je zakonca Križnar v Nubskih gorah poročil šaman, o gobavosti in novem filmu

Osebni arhiv
Kako je zakonca Križnar v Nubskih gorah poročil šaman, o gobavosti in novem filmu (foto: Osebni arhiv)

Ko sva se s Tomom Križnarjem prvič slišala po telefonu, je najin pogovor trajal skoraj celo uro. Človek z zgodbami za nekaj življenj, v središču pa nenehna misel, kako pomagati tistim, ki jih je svet pozabil. "Bi pa želel, da je prisotna tudi Bojana," je izrazil željo glede intervjuja in dodal, da mu je pri vsem zelo pomembna 'jin in jang perspektiva'.

Starodavna kitajska simbolika dveh polovic teles, ki se kljub različnostim zlivata v celoto in delujeta vzajemno, pri njiju res ne bi mogla biti bolj očitna. Spoznala sta se, ko ga je takrat še kot novinarka gostila na Radiu 94 v Postojni. Pozneje jo je povabil s seboj na pot, da razdelita potrebščine za nubske šolarje, ki so jih zbrali njeni učenci na Osnovni šoli 8. talcev Logatec, kjer Bojana uči na razredni stopnji.    

Med njima se je rodila ljubezen in partnersko sodelovanje, katerega sad so deset let ekstremnih humanitarnih akcij, prispevki v medijih, predavanja, fotografske razstave in dokumentarni filmi.

V zadnjem času med vajinimi humanitarnimi akcijami najbolj pretrese novi film "Trohnenje 2022" ("Rotting 2022") o gobavosti med Nubami, o pozabljenih staroselcih in njihovem življenju v odmaknjenih sudanskih gorah ...

Tomo: Sudanske gore niso odmaknjene in staroselci tam sploh niso pozabljeni! Smo na vojnem območju, kjer so obkoljeni in oblegani z vseh strani! So v središču pozornosti vseh geostrateških interesov – samo svetovnih medijev ni tam. To pa zato, ker globalnim silam, ki ljudi kontrolirajo prav s pomočjo medijev, ni všeč, da bi vi v conah udobja, izvedeli, kaj se dogaja najbolj nedolžnim soljudem na Zemlji.  

Osebni arhiv/tomokriznar.com

Bojana: Nad staroselci ne letijo samo vohunski sateliti vseh velikih sil, ki snemajo vse, tako kot povsod po Zemlji. Na oddaljenosti enega kilometra vsak dan letijo tudi vojaški droni, ki nadzirajo upornike - afriške borce za svobodo, ki se nočejo prodati in vdati. Z njimi so tudi njihove družine. Sami nedolžni ljudje!

Kaj se vendar dogaja? 

Tomo: Afriški staroselci v Nubskih gorah ob Belem Nilu in afriški staroselci v provinci Modri Nil, ob reki Modri Nil, ki obe tečeta v Kartum in se tam zlijeta v Nil, so se že leta 1985 organizirali v Sudansko ljudsko osvobodilno vojsko. Že sedemintrideset let se z orožjem v rokah branijo pred lovci na sužnje s sotočja teh dveh rek.

"Kartum pomeni slonji rilec. Nastal je iz trdnjave, kjer so Turki skladiščili sužnje. Danes je večmilijonsko mesto, a je še naprej 'suženjski stroj', ki ga poleg Turkov zdaj financirajo tudi bogate arabske države."  

Bojana: Iz Kartuma že vso znano zgodovino napadajo in na kamelah in konjih lovijo soljudi. Dekleta za hareme in dečke za janičarje. Kradejo jim pridelke in vlačijo proč živino ter pobijajo "nekoristne" starce. Pobijajo tudi otroke, zato da ne bi odrasli in se maščevali.

"Z domačini v gorah počnejo to, kar so nekoč ti isti Otomanski Turki delali z nami Slovenci v naših gorah."

Nas so zaščitili evropski monarhi in Sveto rimsko cesarstvo že pred pol tisočletja. Nub, Komo, Ganz, Ingasana in drugih staroselskih ljudstev pa do danes ni še nihče zaščitil. V tem je razlika in razlog, zakaj mi danes uživamo navidezni mir in blaginjo.   

Osebni arhiv

Tomo: Družine Sudanske ljudske osvobodilne vojske (SPLA North) niso samo nenehno pod drobnogledom sudanskih islamskih nestrpnežev, ampak tudi pod daljnogledom vseh globalnih tekmecev. Poleg Evropske unije in Združenih države Amerike tudi Kitajcev in zdaj ponovno Rusov. 

"Samo nam v Evropi, ki nam mediji odvračajo pozornost, nas omejujejo in na vse načine poneumljajo, da ne vidimo čez prve planke in hrvaško obalo, se utegnejo zdeti te družine daleč. Daleč proč od oči res očitno pomeni daleč in proč od srca!"   

Pred leti sta v odročnih vaseh Nubskega gorovja naletela na gobavost, sicer že davno ozdravljivo bolezen. 13. junija sta v Kinodvoru na posebni projekciji za politike, diplomate in predstavnike agencij OZN predstavila vajin novi dokumentarni film. Kaj hočeta doseči s tem filmom 

Tomo: Najino “Trohnenje 2022” prinaša vpogled v srce največje teme v Afriki. Točno tja, v največjo rano na črnem kontinentu, kjer se na hrbtih lokalnih afriških sužnjev, vojakov in janičarjev ter plačancev od vsepovsod borijo za poslednja naravna bogastva, ki še niso razdeljena in pod vojaškim nadzorom niti Zahoda niti Vzhoda.

Bojana: Tomo ves čas raziskuje in govori predvsem o političnih ozadjih - film pa kaže tudi neznosno trpljenje najbolj nedolžnih staroselcev, ki zaradi vojn, ki jim ni videti konca, posledično živi trohnijo. Trohnijo zaradi gobavosti, za katero ne smejo dobiti zdravil, ker tega ne dovoli svetovna ureditev.

Osebni arhiv

"Najin film zato opozarja na še eno trohnenje. Na trohnenje etike nas ljudi v privilegiranem delu sveta, ki bi lahko pomagali, saj proizvajamo in imamo zdravila proti gobavosti. Gre za tri vrste antibiotikov, s katerimi smo iztrebili gobavost pri nas."

Vsak človek, ki se kjer koli od Indije, Brazilije in vseh drugih afriških držav ter skoraj povsod na planetu okuži z gobavostjo in se prijavi oblastem, ga običajno napotijo v posebne bolnišnice. Ti ljudje gredo v karanteno in bolezni ne morejo več širiti. Vsako jutro jemljejo zdravila pod strogim nadzorom pol leta oziroma eno leto, dokler ne nehajo trohneti. Zaradi zahrbtnih gospodarskih interesov v Nubskih gorah in Modrem Nilu ni tako.

To je grozno in to naju straši!    

osebni arhiv

Po 10 letih snemanja je zdaj čas, da si Trohnenje 2022 ogleda čim več ljudi, pravita? 

Tomo: Računava na umetniške in "main stream" kinematografe in televizijske mreže, ki so vrtele naše prejšnje dokumentarne filme. Tiste, ki se še spomnijo, kakšen odziv politikov in humanitarnih organizacij so dosegli. Naj vas spomnim, kako so potem, ko smo prejeli nagrade in posebne omembe v Telluridu, Zaragozi, Durbanu, Amsterdamu, Berlinu, sami poprijeli za delo in nas podprli z akcijami.

Bobo
Fotografija iz leta 2019 v Luki Koper, ko sta Tomo in Bojana ter Humanitarna organizacija H.O.P.E. poslali z ladjo vrtalnik in kompresor v Darfur.

Fotografija iz leta 2019 v Luki Koper, ko sta Tomo in Bojana ter Humanitarna organizacija H.O.P.E. poslali z ladjo vrtalnik in kompresor v Darfur.

Tako se je začelo akcija “Svet za Darfur” našega takratnega predsednika dr. Janeza Drnovška, ki je požel simpatije po vsem svetu. Podprlo ga je več kot dvajset znamenitih humanistov. Eden najbolj razgledanih novinarjev v časniku New York Times Nicolas Christopfer ga je takratnemu predsedniku Bushu mlajšemu postavil za zgled. Samo pri nas se je nekaterim takrat zdel nekoliko nor.

"Film je orodje za svarilo, kaj se dogaja in kaj nas vse čaka, če bomo še kar čakali na institucije, ki ne funkcionirajo več. Vsaj največje med njimi ne delujejo."

O tem sva se sama prepričala, ko sva vsem mogočim znanim osebnostim, ki se gnetejo okoli korita, kamor se steka naš davkoplačevalski denar, predstavljala posnetke in jim dajala kot nekakšen lakmusov papir med prste prve osnutke našega filma.

"Tudi prejšnji prvi dami ZDA sva pisala, in to dvakrat."

In poldrugi mesec sva z najinima hčerama potovala z najetim avtomobilom skozi triinštirideset zveznih držav ter čakala odgovor. Najini punci sta se že videli na sprejemu v Beli hiši (smeh). 

Bobo
"Danes, po eskalaciji tako imenovanega terorizma in kolonah beguncev iz Afrike in Bližnjega vzhoda in Afganistana, mislim, da Drnovšku nihče več ne oporeka, da je videl širšo sliko kot njegovi sodobniki,"  pravi Tomo Križnar o nekdanjem predsedniku.

"Danes, po eskalaciji tako imenovanega terorizma in kolonah beguncev iz Afrike in Bližnjega vzhoda in Afganistana, mislim, da Drnovšku nihče več ne oporeka, da je videl širšo sliko kot njegovi sodobniki," pravi Tomo Križnar o nekdanjem predsedniku.

Bojana: Svoje izkušnje z gobavostjo v Afriki in s trohnenjem etike v coni udobja in navidezne varnosti v Evropi in ZDA in članicah OZN bova najprej poskušala predstaviti na tistih mednarodnih filmskih festivalih, kjer upava, da bova srečala posrednike do soljudi, ki jim je mar za svoje otroke.

"Skupaj z Zavodom Maje Weiss, Sagar kolektivom in Taris filmom koproducentom najine Ustanove Tomo Križnar, bodo film zavrteli po festivalih in projekcijah v kinodvoranah."  

Ne najdeva načinov, kako izraziti hvaležnost uredništvom dokumentarnega programa na TV Slovenija, ki so podprla vse naše filme od prvih "Nuba, čisti ljudje" leta 1999, "Nuba, glasovi z druge strani", "Dar Fur – Vojna za vodo" do "Oči in ušesa boga – Video nadzor" pred desetimi leti in tudi tega zadnjega.

tomokriznar.com
"Eksperimentirala in preizkušala sva tako posvetne kot duhovne eminence in proučevala njihove prstne odtise. In odgovor je bil vedno isti - vsi po vrsti trdijo, da ne morejo glede gobavosti v Nubskih gorah nič narediti," razloži Bojana Križnar Pivk.

"Eksperimentirala in preizkušala sva tako posvetne kot duhovne eminence in proučevala njihove prstne odtise. In odgovor je bil vedno isti - vsi po vrsti trdijo, da ne morejo glede gobavosti v Nubskih gorah nič narediti," razloži Bojana Križnar Pivk.

Vajin film je zunaj in gre svojo pot. Kakšni pa so vajini načrti za naprej, se ponovno odpravljata v Nubske gore?

Bojana: Tja se vsako leto vračava in tudi to sušno obdobje, ki prihaja z novim božičem, se bova. Predvsem zato, ker po vsem, kar sva videla, teh ljudi ne moreva pozabiti. Ko si nekaj časa z njimi, postanejo zavedno ali nezavedno del tebe, zato jim skušava pomagati, koliko je mogoče in je v najinih močeh. Najhuje je to, da veliko ljudi z gobavostjo, ki sva jih predstavila v filmu, ni več. Vsakič, ko se vrneva, z grozo ugotavljava, kaj vse se je vmes zgodilo in čakava, kaj bova še slišala.  

"Sama sem že večkrat rekla, da če bi se kdo od vodilnih nalezel gobavosti, bi bil problem z dostopom do zdravil in vse okrog tega rešeno v petih minutah."

Marijana Podhraški
"Film Trohnenje 2022 je orožje proti tistim lobijem, ki nam tiščijo glavo v pesek, da ne vidimo, ne slišimo in ne govorimo več resnice," pravi Bojana Križnar Pivk.

"Film Trohnenje 2022 je orožje proti tistim lobijem, ki nam tiščijo glavo v pesek, da ne vidimo, ne slišimo in ne govorimo več resnice," pravi Bojana Križnar Pivk.

Tomo: V gorah bova s kamero spremljala vse, kar se bo dogajalo gobavcem in tudi snemala vse, kar se bo dogajalo filmu pri nas. Naslednji film bo nadaljeval mini serijo in vam povedal vse, kar bova izvedela sama. Če je svinčnik močnejši od meča – je film močnejši od varnostnih služb. Da, vohunila bova, ampak ne za nobeno obveščevalno službo, pač pa za vas, ki niste elita, ampak večina. Za vas, ki imate pravico vedeti.

Osebni arhiv

Bojana: Nubske gore in Modri Nil so uradno najtežje dostopni kraji na planetu. Uradno zato, ker tako trdijo agencije OZN. Sudanska islamska vojaška hunta uradno na oblegana območja ne pusti nobene pomoči, niti nobenih poročevalcev. Razen treh manjših nevladnih organizacij, ki pomagajo staroselcem na skrivaj, se kot pijanci plota tega izgovora oklepajo, tudi vse velike človekoljubne organizacije, kot je Rdeči križ. Razen teh treh in par nas vsi ubogajo tak svetovni red.

Kako vama sploh uspe priti do teh odročnih področij?

Tomo: Po navadi so na voljo "fikserji", lokalni pomagači, ki poskrbijo za zveze in vodenje. A glede na to, da tja hodim že polovico svojega življenja, se jih osebno sicer zmeraj otepam in raje vse urejam sam. Z Bojano naju zdaj že tudi pustijo pri miru, da greva sama po svojih začrtanih poteh, kot sredstvo prevoza pa uporabljava mopede za vožnjo čez mejo iz Južnega Sudana. Čeprav se še vedno zgodi, da nama želijo na vsak način oni vse organizirati. A to je predvsem zato, ker hočejo kaj zaslužiti, kar je tudi prav. Vendar je nama vseeno bolje brez njih, kajti želiva imeti pristen stik s staroselci brez posrednikov.

"Za najino varnost skrbijo borci SPLA North. Po skoraj pol stoletja z njimi jim popolnoma zaupam. V vseh mogočih napadih po zemlji in iz zraka so se izkazali tako, kot jih Bojani predstavim v filmu: Umrli bodo zate, če boš v nevarnosti, bodo zate tvegali lastno življenje!”

Hope.si

V filmu izpostavljata tudi nedelovanje pristojnih institucij na terenu. Te ravno niso v pomoč pri reševanju gobavosti pri Nubah. Kje tiči problem? 

Bojana: Protokoli in birokracija zvežejo roke in na vojnih območjih zaradi tega po nepotrebnem izgubljaš energijo, namesto da bi jo usmerjal k tistim, ki resnično potrebujejo pomoč. Nama je nasproti prišlo slovensko zunanje ministrstvo, ki je izpostavi Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) v sudanskem glavnem mestu Kartumu nakazalo donacijo v višini 30.000 evrov. A so ta sredstva, ki so namenjena za programe preganjanja gobavosti, že od leta 2019 “zataknjena” tam, vsaj upam, da so še.   

"Najin načrt je bil, da bi z donacijo kupila dva avtomobila, s katerima bi nato oni sami čez mejo prevažali bolnike. Se pa zavedava, da to ni dolgoročna rešitev." 

Tomo: Najprej so se uradniki OZN izgovarjali na covid ter da zaradi tega ne morejo priti do Nubskih gora. Zdaj pravijo, da to onemogoča nedavna odstranitev sudanskega premierja Abdalle Hamdoka. A moj največji strah je, da bi najin film o gobavosti Nub vlada v Kartumu uporabila proti nubskemu vojaškemu vodji Abdelu Azizu el Hilu. Češ, zato pa ima gobave ljudi, ker zaradi vojne ne morejo zdravila do njih.

Osebni arhiv
Mlada mamica z novorojenčkom in svojo mamo v Zahodnih Nubskih gorah.

Mlada mamica z novorojenčkom in svojo mamo v Zahodnih Nubskih gorah.

Najin film ima za cilj spraviti Svetovno zdravstveno organizacijo in druge agencije OZN na pomoč gobavcem. In pomagati rešiti politične ovire, ki to preprečujejo. V resnici nič manj, kot končati vojne v Sudanu.  

Bojana, vi ste Nubske gore in ogrožene staroselce prvič s Tomom obiskali leta 2013. Vas vaši učenci na osnovni šoli v Logatcu, kjer poučujete, kdaj vprašajo o tamkajšnjem življenju ljudi, kako jim razlagate?

Otrokom v šoli večkrat pokažem posnetke iz Nubskih gora, predvsem kadar se pogovarjamo o dediščini, življenju svojih prednikov, o tem, kaj so vrednote, različnih življenjskih okoljih in prilagoditvah nanje, o vojnah. Otroke posnetki in fotografije ganejo, zelo so empatični do svojih sovrstnikov, njihovih babic in dedkov, mam in očetov. Med šolskim letom se še pogosto spomnijo, kaj so videli in sprašujejo, če se je stanje v Nubskih gorah že kaj spremenilo, ali so otroci še vedno lačni in če jih še vedno napadajo. Otroci sami pridejo do tega, da bi radi pomagali, tudi idej, kako bi pomagali, jim ne zmanjka.

"Tako so že zbirali šolske potrebščine, kape, s pomočjo piktogramov so gobavcem narisali navodila, da bodo vedeli, na kaj morajo biti pozorni, da bodo ozdraveli in da se gobavost ne bo širila." 

Šivali in poslikavali so šolske torbice za tamkajšnje sovrstnike, jim pošiljali risbe in lepe misli.

Marijana Podhraški

Kakšni ljudje so Nube?

Bojana: Kamorkoli prideva, sva deležna toplega sprejema. S Tomom postaneva del njih, spiva, jeva z njimi, skupaj peš po žgočem soncu premagujemo dolge razdalje od enega do drugega plemena, hodimo po vodo, to so vse stvari, s katerimi se zares povežeš z ljudmi. Mislim, da je ena od osnovnih napak humanitarnih organizacij, da so preveč v pisarnah in premalo na terenu, med ljudmi.

"Če sediš v pisarni pod klimo, z napolnjenim hladilnikom, napolnjenimi kanistri vode, je težko začutiti, kakšno je življenje ljudi na drugi strani visokih ograj, obdanih z bodečimi žicami."

Tomo: Sam sem jih prvič obiskal potem, ko sem videl fotografijo nubskega rokoborca na naslovnici knjige "The Last of Nuba" (Zadnji Nuba) slavne Hitlerjeve režiserke Leni Riefenstahl. Vprašal sem se, zakaj zadnji, kaj se jim dogaja? Riefenstahlova je bila navdušena nad Nubami, nad njihovo etiko, močjo in voljo do življenja in hkrati njihovo milino in nežnostjo, ki je bila med drugo svetovno vojno nacistom in fašistom in komunistom najbolj tuja. A je napovedala, da tako nedolžni in drugačni ne bodo mogli preživeti v stiku z nami, manj občutljivimi in bolj posurovelimi. 

Marijana Podhraški

Leta 1979 sem jih šel prvič iskat v Sudan. Takrat niti nisem vedel, kje točno živijo. Ko sem kot ravnokar diplomirani ekonomist in strojni inženir prišel peš čez savano pod gore, kjer živi pleme Mesaquin Quisar, so me najprej zavrnili. Najbrž so me imeli za še enega kolonialnega Evropejca, ki jih je prišel študirat, da bi odkril njihove šibke točke in jih izkoristil za poceni delavce v enem od evropskih imperijev.

Ni jim šlo v račun, zakaj sem prišel nag, bos, z oslom, z dvema kozama in štirimi kokošmi, z vrečo sladkorja, čaja, kave in prosa. Par dni in noči so me ignorirali, preden so mi dodelili eno od zapuščenih koč.

"V roke so mi dali motiko in semena in pokazali, kje jih lahko posadim. Da ne bi kradel in postal nasilen in terorist, so mi dodelili tudi dve ženi."

Marijana Podhraški

Postal sem učenec kulture, ki jo v Evropi še danes antropologi imenujejo "primitivna". A pri njih sem se naučil več kot na dveh fakultetah. Nubski kudžurji, plemenski duhovni vodje, nekaj med sibirskimi šamani in indijanskimi naravnimi zdravilci, so me opozorili na naravne fenomene, o katerih nisem imel pojma.

Pomagali so mi ozavestiti, da vesolje ni samo materialno, ampak je najprej duhovno. In da smo ljudje s svojimi obredi in rituali potentni del te in drugih vzporednih realnosti ter da pomagamo graditi, vzdrževati in rušiti stvarnost. Ne pa da smo zgolj žrtve enega in edinega maščevalnega boga, ki nas je zato, ker smo jedli tisto jabolko z drevesa spoznanja, spodil iz raja. In ko nam bo slej ko prej spet sojeno, bodo nekateri obsojeni na večni pekel, medtem ko bodo šli tisti pridni v nebesa, kjer bodo za vekomaj sedeli na desni strani židovskega Jahveja ...

"Ljudi, kot so Nube, sem potem iskal po vsem svetu - med v pokolih in iztrebljanjih preživelimi staroselci na vseh kontinentih. A takih ljudi nisem nikjer več našel. Zato se še danes najraje vračava ravno k njim."  

Osebni arhiv

Pa ostajajo še danes isti? 

Tomo: Tisti, ki so se vdali in se pustili arabizirati ali se udinjajo režimom islamskih nestrpnežev v Kartumu, so izgubljeni. Nube, ki so pobegnili pred vojno za njihovo zemljo v begunska taborišča zunaj Sudana in tisti, ki so pobegnili naprej v Ameriko, Avstralijo in Evropo, se še danes večinoma zavedajo pomena etike svojih prednikov. Enako tudi Nube, ki so se nalezli zahodnih idej na univerzah. Vsi ti se še zlepa ne bodo pustili pozveriniti ali robotizirati.   

Osebni arhiv
Bojana z novo prijateljico v Nubskih gorah.

Bojana z novo prijateljico v Nubskih gorah.

Bojana: Za Nube, ki ostajajo in se branijo v gorah, lahko rečem, da so še vedno zelo primarni. Za razliko od nas njih po večini še vedno ne obvladuje pohlep. Med njimi ni tatvin in koristoljubnih napadov drug na drugega. Poznajo načine, kako preprečiti eskalacijo nasilja.

"Ker gre za več kot 99 plemen, obstajajo med njimi tudi velike kulturne razlike, a jih še vedno druži solidarnost."   

V Nubskih gorah vaju je poročil lokalni šaman, kako je potekal ta obred?  

Bojana: Res je, poročila sva se pri šamanu. Želela sva si, da njihov vrač iz naju izžene slabe človeške lastnosti. Obred je potekal v koči, okrog naju niso bile posute rože, ampak je bilo polno poljskih buč.

S seboj sva morala prinesti dve kokoši, belo in črno. Ena je bila za ljubezen, druga za odganjanje zlih duhov. Sledil je obred.

"Šaman mi je topo konico dolge železne palice zapičil v ključnico, s čimer naj bi moje telo zapustile vse negativne zemeljske stvari. Bolečina je bila neznanska. Medtem se je Tomo ob vsem tem nekoliko zabaval, mojo neznansko bolečino je pripisoval ljubosumju, ki da odhaja iz mene (smeh). Ampak potem je bil on na vrsti ..." 

Osebni arhiv
Tomo in Bojana sta se kasneje poročila še v Kranju.

Tomo in Bojana sta se kasneje poročila še v Kranju.

Tomo: Tudi mene je šaman s palico zabodel neposredno v ključnico, take bolečine res ne pomnim. Še danes ne vem, ali si je ritual sam izmislil ali ne. A več kot očitno je resno vzel najine besede, naj nama naredi tak obred, ki si ga bova za vedno zapomnila. Izbral je bolečino, ki si jo dejansko najbolj zapomniš. Sicer pa je bil zame obred moja zaobljuba Bojani, da jo bom čuval in da ne bom ‘mačo’, ampak moški, kot ga potrebuje in zasluži. 

Je bil pri obredu prisoten še kdo?

Bojana: Tomo je svoj fotoaparat postavil na stativ in vklopil video. A se je na koncu izkazalo, da čeprav je snemal,na SD kartici ni bilo ničesar. Moj fotoaparat sva zaupala v roke enemu od domačinov, ki je prvič slikal. Fotografije, ki jih je naredil, so bile izjemne, prav vse fotografije so nekaj posebnega, obsijane z nenavadno svetlobo, kot bi slikal pravi profesionalec.

tomokriznar.com

Tomo: Lahko, da je na fotoaparatu, ne vedoč sam, vklopil kakšno funkcijo za posebne barve, ali pa so mu pri tem pomagali duhovi. Jaz, tehnokrat in menedžer, včasih čutim duhove kar na gosto okoli sebe. Moj oče Franc Križnar, upornik proti nacistom, prvoborec iz leta 1941, preživelec taborišča smrti Dachau, ki se je po vojni, dokler ni šel naprej, zavzemal za pravice in proti mučenju soljudi in živali, je povsod z mano in vem, da bdi nad menoj. 

"Morda je problem naše civilizacije ravno v tem, da smo se izrodili našim prednikom." 

Prednike nosimo v sebi in vemo, kaj od nas pričakujejo. Dali so nam neki zgled, in če mu človek ne sledi, se lahko sooča z neznano žalostjo, neko brezvezno tesnobo, notranjimi stiskami brez vzroka.

Tomo, po projekciji vajinega filma v Kinodvoru ste dejali, da če ne bomo pomagali Nubam, ki jih pesti gobavost, bomo na koncu vsi “strohneli”. Kaj točno ste s tem mislili? 

Tomo: Res sem to rekel in točno tako tudi mislim. Afrika je del nas in mi smo del Afrike. Kar se dogaja Afriki, pa tudi v Ukrajini, Rusiji, na Bližnjem vzhodu in povsod drugod, kjer igrajo naši gospodarji na naših hrbtih asimetrične, proksi, resničnostne vojne igre s strategijoubij sužnja s sužnjem”, se dogaja vsem nam.

"Trpimo vsi – a ne čutite tega? A kdo ne čuti, da trohnimo iz živih teles?"

Kaj vama daje upanje in kam spravita vso človeško bolečino, s katero se nenehno srečujeta?

Bojana in Tomo: Vsako travmo se da izkoristiti za rast. Travme zaradi bolečin soljudi, ki sva jim priča, skušava porabiti za vzgon in akcijo. Za klicanje na pomoč tistih, ki jim je še mar, tako kot tudi v tem prispevku zdaj. Upanje nama dajejo dobre izkušnje s soljudmi, ki jih še naprej dobivava z vami vsepovsod po planetu.

Hvala, ker lahko računava na vas. To upanje naju drži pokonci! 

Za tiste, ki želijo bolj podrobno sliko in dober kontekst vojne in dogajanja v Sudanu, Tomo Križnar predlaga knjigo "A Poisonous Thorn in Our Hearts: Sudan and South Sudan's Bitter and Incomplete Divorce" (avtor James Copnall, 2014). Ob tem tudi knjigo z naslovom “Exterminate all the Brutes” (Iztrebite vse divljake), avtorja Svena Lindquista. Po tej knjigi je Raul Peck režiral mini serijo z istim naslovom, ki si jo lahko ogledate na HBO s slovenskimi podnapisi. Knjigo imamo prevedeno v slovenščino s spremno besedo Toma Križnarja (Založba Sanje, 2012).    

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.