A.H. , R.S. | 9. 7. 2022, 20:00

Tragična izpoved Slovenke na Baliju: rop, huda poškodba hrbtenice, neveljaven potni list ...

Fotomontaža/Osebni arhiv Špela Urbanc
Tragična izpoved Slovenke na Baliju: rop, huda poškodba hrbtenice, neveljaven potni list ... (foto: Fotomontaža/Osebni arhiv Špela Urbanc)

Če bi sklepali po čudovitih fotografijah Špele Urbanc, bi upali reči, da je njeno življenje popolno. Živi na otoku s peščenimi plažami, vulkani, slapovi in še mnogimi drugimi naravnimi lepotami. Poleg tega je cenovno ugoden. Kaj bi sploh lahko šlo narobe?

Špela Urbanc je fotografinja in popotnica, ki v Aziji odkriva metode, kako postati najboljša različica sebe. Pot do tja pa ni bila najlažja. Ko je prispela na Bali, se je počutila domače, sprejeto, ljubljeno. Vsak dan so jo spremljali čudoviti nasmehi domačinov ter njihova preprostost, gostoljubnost in povezanost z duhovnostjo.

Kaj je botrovalo vaši odločitvi, da se preselite na Bali? Zakaj ravno Bali?

Bali, predvsem mesto Ubud, kamor sem se tudi preselila, sem prvič obiskala za dva meseca na začetku leta 2019.

"Ko je prišel čas odhoda, so mi solze zalile obraz. Moja duša se je zaljubila v ta kraj, v ljudi, v skupnost, hrano in v neskončne priložnosti za osebnostno in duhovno rast."

Edina tolažba ob odhodu je bilo zavedanje, da se vedno lahko vrnem nazaj. Osem čudovitih mesecev sem preživela doma in medtem me je Bali ves čas potihoma klical.

Osebni arhiv Špela Urbanc

V začetku decembra sem se vrnila, tokrat z enosmerno letalsko karto, ki mi je dopuščala svobodo in odprte možnosti, da lahko ostanem toliko časa, kolikor bo potrebno. 

Je bila selitev na drugi konec sveta velik kulturni šok? 

Sama ne bi uporabila besede kulturni šok. Definitivno je čisto drugačen svet od tega, ki smo ga navajeni, vendar nisem bila šokirana, zgolj nasprotno, prijetno navdušena. Skupnost ljudi z vsega sveta, ki so našli svoj dom na Baliju, predvsem v Ubudu, je čudovita.

Osebni arhiv Špela Urbanc

Ubud v prevodu pomeni zdravilo. Zaljubila sem se v preprosto življenje, ko avto zamenjaš za motor, vse čevlje za par sandalov, ko v restavracijah hodiš bos, ko na vsakem koraku spoznaš nekoga, s katerim čutis globoko povezanost, ko je vse, kar se mnogim v Evropi zdi čudno, nekaj vsakdanjega. 

Kako ste se prilagodili novim razmeram in kaj je bilo za vas najtežje? Ste pred odhodom rezervirali nastanitev, ste se kakorkoli pripravili ali ste samo sedli na letalo?

Ker sem na Baliju že preživela dva meseca, sem se ob vrnitvi počutila, kot da sem prispela domov. Telefon je v moji najljubši restavraciji prepoznal spletno povezao, na oglasni deski so bili letaki z mojimi slikami, katere sem ustvarila, ko sem prvič bivala tu, imela sem že nekaj dobrih prijateljev, ki tukaj živijo in so me toplo sprejeli.

Osebni arhiv Špela Urbanc

Med drugim pa sem se ob vrnitvi udeležila tečaja za facilitatorja šamanskega dihanja, na katerem sem spoznala čudovite ljudi z vsega sveta, s katerimi sem še danes tesno povezana. 

Kakšne nasvete so vam pred odhodom dali vaši bližnji? Vas je bilo strah odhoda?

Odhoda me ni bilo strah, je pa bil prisoten močan čustven naboj. Vedela sem, da se ne bom kaj kmalu vrnila in da bo to zelo posebno potovanje.

"Mislim, da skoraj vsi poznamo občutek, ko se posloviš od svojih bližnjih na letališču, ko imas cmok v grlu, potočiš solze in občutiš fizično ločitev od od tistega, kar si doslej imenoval dom."

Nasvetov se ne spomnim, mislim tudi, da so besede ob takih trenutkih odveč. Spomnim se občutkov in se zavedam, da je bilo vsem težko, ampak po drugi strani so mi zaupali in so vedeli da moram iti tja, kamor me kliče moja duša. 

S čim se preživljate na Baliju?

Na Bali sem se odpravila s fotoaparatom in zavedanjem, da imam čudovit dar in osebnost, ki bo privabila tiste ljudi, ki se z mano lahko poistovetijo. Fotografija je bila portal do mnogih čudovitih izkušenj in je tudi moj vir prihodka.

Osebni arhiv Špela Urbanc

V tem času sem poglobila tudi svojo energetsko povezavo in naredila tečaj za zdravljenje s kundalini reiki energijo, šamanskim dihanjem in meni sedaj najljubšo himalajsko krija jogo.

Vse to so zelo močne metode, ki v pravem okolju, ob pravem človeku, sprostijo blokade in travme, ki smo si jih nabrali v tem in prejšnjih življenjih.

Kako je na vaše življenje vplivala epidemija? Kdaj ste nazadnje obiskali Slovenijo?

Epidemija je definitivno pustila posledice, vsakogar se je dotaknila na drugačen način. Potovanja niso bila mogoča in Slovenije nisem obiskala že skoraj dve leti in pol.

Ker vstop na Bali ni bil mogoč, je to zelo vplivalo tudi na lokalno prebivalstvo, saj se na turizem zanašajo za preživetje.

"To je mnoge pustilo v revščini in težkih razmerah. Vendar ima vse tudi pozitivno stran, zbudila se je empatija, ljudje smo stopili skupaj in vsak je pomagal na najboljši možen način."

Ljudje imamo v svoji naravi, da želimo pomagati, to je tisto, kar življenju daje smisel.

Poleg epidemije vas je doletela še ena težka preizkušnja - rop in hkrati še hud padec s skuterjem. 

To je zgodba, katere ni možno ubesediti v enem stavku, zato sem med okrevanjem napisala knjigo, ki jo bom kmalu delila s svetom. Kot sem že dejala, je epidemija mnoge pustila na robu revščine, kar pa je vplivalo tudi na porast kriminala

"Ko sem se vozila z motorjem, sta se dva roparja odločila ukrasti moj telefon. Zaradi strahu in šoka nad dogajanjem sem izgubila nadzor nad vozilom in se zaletela v drevo!

Osebni arhiv Špela Urbanc

Ob padcu sem utrpela hudo poškodbo hrbtenice, ki me je skoraj priklenila na voziček, vendar sem imela srečo.

Na kaj ste najprej pomislili, ko ste izvedeli, da morate na operacijo? Kako ste zbrali denar zanjo?

Misel na operacijo se mi je sprva zdela nekaj nesprejemljivega. Prvič, ker me je bilo zelo strah smrti, bala sem se tudi, da bi se kaj zalomilo in bi lahko ostala hroma. Poleg tega smo bili sredi epidemije in je bilo v zdravstvenem svetu zelo veliko zmede in sprememb.

"Strah me je bilo tudi zato, ker takrat nisem imela zavarovanja in je bil strošek operacije velik šok. Zato sem z opreacijo odlašala in skoraj mesec dni preživela v postelji. Poškodbo sem poskušala pozdraviti na druge načine."

Vendar je bila po enem mesecu operacija še vedno potrebna. Med drugim se je kost začela zaraščati na napačen način, zato je bilo potrebno pohiteti. Prijatelji in družina so stopili skupaj in ustvarili gofundme. Ta odločitev je prinesla veliko mešanih občutkov, vendar se je izkazalo, da je bila pravilna. 

Osebni arhiv Špela Urbanc

Kmalu se je zbralo 11.000 evrov, ki so bili potrebni za prvo operacijo, ko so v moje telo vstavili 10 vijakov in dve ploščici iz titana, ki sta omogočili prostor vkleščenemu živcu ter kosti, da se pravilno zaraste nazaj.

Morali ste sprejeti pomembne odločitve. Ena od njih je bila zagotovo, če greste še enkrat na operacijo?

Po 15 mesecih sem morala sprejeti odločitev, ali titan odstraiti ali ga imeti v telesu do konca življenja. Po nasvetu zdravnika, lastnih izkušnjah, omejeni gibljivosti ter padcu imunskega sistema v tem letu, je bila to edina smiselna odločitev.

Ker sem približno vedela, v kakšno bolečino se ponovno spuščam, je bilo to zelo težko, vendar sem se zavestno podala na zaključek tega poglavja mojega življenja. Tokrat je bila cena operacije manjša (7.000 evrov), vendar še vedno velik zalogaj.

Med težko preizkušnjo vam je potekel tudi potni list. Kako ste rešili to situacijo?

Moj potni list je potekel in vsi so mi govorili, da se bom morala odpraviti domov. Vendar sem globoko v sebi čutila, da moram operacijo opraviti tukaj in da bom potrebovala tudi nekaj mesecev za okrevanje, preden bom sposobna iti na tako naporen let.

Osebni arhiv Špela Urbanc

Bilo je stresno obdobje in mnogokrat prevzela me je človeška zmedenost. Kmalu pa so se v mojem življenju pokazali pravi ljudje in informacije, ki so mi omogočile izdelavo začasnega potnega lista za eno leto prek avstralske ambasade, ki je odgovorna tudi Slovenijo.

Potrebno je bilo vložiti nekaj truda, vendar se je vse začelo odvijati lahkotno in brez zapletov. Takrat sem vedela, da je to znak, da se lahko odpravim na naslednjo operacijo.

"22. 2. 2022 ob 12. uri je bil določen čas operacije, ki je bila uspešna. Trenutno sem v fazi okrevanja. Bolečine so prisotne in priznam, da ni lahko."

Kaj bi svetovali nekomu, ki okleva z odhodom v tujino? 

Če čutiš klic, pojdi. Strah je edina ovira na poti. Če ti je nekaj namenjeno, te bo vesolje podprlo, nič ni nemogoče, vse, kar moraš narediti, je prvi korak. Življenje je kratko in sami izbiramo, kako polno izkušenj bo. Ko bo prišel dan odhoda s tega sveta, naj bo to dan brez obžalovanja in izpuščenih priložnosti. 

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.