Preskočimo hvalnice naravnim lepotam in geografskim danostim Slovenije, ki – o tem smo se prepričali – očarajo vsakega tujca. Pozabimo na oguljene fraze, da večina njihovih prijateljev misli, da živijo na Slovaškem ali pa v neki bivši ruski državici, kot je slikovito opisal Timothy Gallagher, 24, iz Severne Irske: »Mama je jokala, ko je izvedela, da grem delat v Slovenijo. Razumela je, da grem v Sibirijo, kjer bom 12 mesecev zakopan v sneg.« In povejmo naravnost: najlepša stvar v življenju pod Alpami so naša dekleta!

Sami lepi ljudje

»Resno, Slovenija je dežela, ki slovi po privlačnih mladenkah. Nesorazmerno veliko jih je!« pripoveduje 35-letni Jason Abbott, ki je iz Anglije prišel pred štirimi leti. »Za tujo žensko, ki denimo pride k vam z možem ali fantom, so visoke, vitke, fit, privlačne domačinke prava nočna mora. Tujke se nenadoma počutijo grde in debele in odhitijo v telovadnico,« med smehom razlaga Jason, čigar partnerka je Američanka. »Mislim, da je prav zaradi žensk toliko mojih prijateljev ostalo tu. Uživali in užili so lepote Slovenk, se vrnili domov v Veliko Britanijo ali ZDA in kmalu dobesedno pritekli nazaj, ker je tu razgled toliko lepši.«

O tem nedvomno največ ve uslužbenec Seawaya Stephen Fish, 44, ki se je k nam za vedno preselil pred 13 leti. Brez slabe vesti ga lahko označimo za plejboja, dvakrat je bil poročen (s Sicilijanko in Hrvatico), ima tri hčerke, v svojo malo črno knjižico pa lahko zapiše tudi osebni rekord hkratnega razmerja s sedmimi (!) ženskami: »Tukajšnje ženske so bolj privlačne od Britank, ki so večinoma (pre)debele. Samozavestne so, sproščene in seks je absolutno najboljši! Res, s Slovenkami je najboljše!«

Jap, Steve bo kar pravi za nas: »Lahko rečem, da so obsedene s seksom, v pozitivnem smislu. Seks jim pomeni izjemno pomemben del partnerskega odnosa, skorajda najpomembnejši. Med rjuhami rade eksperimentirajo in odlično skrbijo za svoje telo, se ukvarjajo s športom, hodijo, smučajo, plavajo in se lepo oblačijo. Definitivno so bolj urejene od Italijank in Angležinj, poskrbijo pa tudi, da so tam spodaj lepo obrite. In ob vsem tem mi ni jasno, zakaj so Slovenke pretežno nezadovoljne z domačimi fanti.«

Akhm, Steve pravi, da ste naše gore listi po besedah njegovih prijateljic negotovi, da vas je strah narediti prvi korak, da ste v dvomih glede svojega finančnega stanja, nezaupljivi ... in vse skupaj Slovenke zelo jezi. Mogoče se tudi zato toliko bolj zanimajo za tujce, kot se smehlja Anglež: »Meni je pri vas relativno lahko dobiti žensko, kar je seveda tudi glavni razlog, da se še nisem odselil.«

Ste v dvomih glede pristnosti suprelativov na temo domačih deklet? Steve zato pove, da je hodil tudi z Beograjčankami, pri katerih ga je zmotil njihov ponos, z Bosankami, ki se ne znajo sprostiti, in s Hrvaticami, ki so po njegovih izkušnjah nesamozavestne in zakompleksane. »Slovenke pa so zelo pametne, razgledane, z njimi se lahko pogovarjaš o čemerkoli. Ukvarjajo se s športom, so v stiku z naravo, hodijo, smučajo, plavajo … No, s športom se ukvarjajo skoraj vsi Slovenci, neverjetno športen narod ste.«

In da res ne bomo samo o ženskah,Timothy navdušen pripoveduje: »Neverjetno lepi ljudje živijo tu, najbrž je kaj takega v vodi. Moj prijatelj je nekoč hudo zafrustriran dejal, da živi v deželi manekenov, sam pa je najbrž edini, ki ni kot maneken! Vsi so lepo in izvirno oblečeni in življenje je definitivno lepše, če gledaš lepe ljudi.«

Pa ne le lepi, v nasprotju s stereotipi o hladnih, zaprtih in zadrgnjenih Slovencih smo po pričevanju tujcev nenormalno odprti, prijazni in prijetni.

Timothy pravi, da predsodke o sebi širimo sami, saj »se včasih vprašam, ali nisem morda kaka kraljevska figura, tako lepo ravnajo z mano.« Prijazni do Irca, ki je sicer diplomirani pravnik, a na viški gimnaziji prek programa evropske komisije poučuje angleščino, pa niso le njegovi sodelavci, ampak se odlično razume tudi s prodajalkami: »V mojem supremarketu me že vse poznajo, se mi nasmihajo, me ogovarjajo in dolgo sem verjel, da je to pri vas nekaj povsem običajnega. Potem sem šel nekoč nakupovat skupaj s kolegi in so jim čeljusti dol popadale, ko so dojeli, da sem jaz tu bolj doma kot oni.«

Očitno smo Slovenci fascinirani nad tujci, saj, pripoveduje Gallagher, se mu zdi, kot da živi v milnem mehurčku. »Ljudem se zdim blazno zanimiv, super je, najbolj znan Severni Irec v Sloveniji sem. V Veliki Britaniji me denimo ne bi nihče intervjuval za televizijo ali pa Playboy. Babica mi je rekla, uživaj dokler traja, ker ko se boš vrnil domov, boš spet nula, nihče,« razlaga v smehu.

Strah pred tujim kapitalom

Podobno občuti nekdanji turški veleposlanik, dobitnik nagrade Guest Star za politično osebnost minulega leta, ki jo podeljujeta časnik The Slovenia Times in radio Slovenia International, Balkan Kizildeli, 65. Pri nas se počuti tako prijetno, da se je po upokojitvi namesto v domačo Ankaro preselil v Kamnik. Navdušenemu nad prijaznostjo, organiziranostjo in redoljubnostjo ljudi sta ga še posebno presenetila dva dogodka:

»Pred leti sem bil na nekem diplomatskem obisku in običajno se takrat obesi zastavo. Ko so videli našo zastavo, so mi ljudje zaploskali, saj se je tisto leto Turčija odlično odrezala na svetovnem nogometnem prvenstvu. Podobno sem doživel na fakulteti za družbene vede pred tremi leti, ko sem se udeležil neke konference. Turčija je takrat Ameriki, ki se je pripravljala na napad na Irak, odrekla pravico uporabe ozemlja za letalsko oporišče. V hipu, ko sem se predstavil kot veleposlanik Turčije, je sledil aplavz.«

Poln lepih besed o deželi, ki jo je za vedno zamenjal za rodno Dansko, je tudi nekdanji veslač Ole Bloch, 63, ki je Slovenijo prvič obiskal leta 1979, danes pa je vodja danskega poslovnega inštituta IMCI, ki se ukvarja s svetovanjem menedžmentu. O domnevno hladnih Slovencih pravi: »Stereotipi ne držijo, Gorenjci naj bi bili skopuški, pa je po mojih izkušnjah prav nasprotno! Morda delno drži tisti o negativni naravnanosti, saj ljudje pogosto najprej pomislijo na slabosti, omejitve in ne vidijo rešitev ter možnosti.«

In prav omejitvam v poslovnem svetu je največ besed namenil član uprave si.mobila, Avstrijec Andreas Maierhofer, 39, čeprav je v internem časopisu zapisal, da je Slovenija izjemno uspešen evropski otoček in je lahko drugi Monako: »Pošteno povedano, so Slovenci v poslovnem smislu pogosto kratkovidni. Bojijo se mednarodnih podjetij, tujcev, tujega kapitala, kar je po mojem odveč. Skeptičen sem, ko poslušam pogovore o omejitvah pritoka tujega kapitala in zaščiti nekakšnega nacionalnega interesa. Zaščititi je treba kulturo, to je jasno, vsaka članica Evropske unije bi jo morala, posel pa mora teči odprto, neomejeno.«

Težave tujcem pri prodoru na naš trg povzroča pregovorna maj-hnost države, v kateri vsi poznajo vse, pripoveduje dobitnik nagrade Guest Star za gospodarsko osebnost lanskega leta: »Če nisi del vaših družbenih mrež, je izjemno težko uspeti. Tisti, ki mislijo, da lahko na slovenski trg prinesejo skopirane storitve, izdelke in avtomatično uspejo, so naivni. Mi smo denimo uporabili vsa svoja znanja, pripeljali svetovalce iz Avstrije in bi morali po vseh pravilih uspeti, a smo podcenjevali zaprtost poslovne skupnosti. Najboljši primer tega je odhod Vege, kar je velika škoda, saj zdrava konkurenca prinaša uporabniku višjo kakovost storitev.« Skepsi tujcev glede gospodarskih tokov pa olje na ogenj priliva tudi domača politika, ki včasih spominja na otroški vrtec, pravi Ole Bloch:

»Ko me kolegi sprašujejo glede posla v Sloveniji, jim rečem, naj še malo počakajo, da se politiki prenehajo vmešavati vanj. Ni žalostno, da moram to reči?! Te nenehne spremembe v vrhu direktorjev so katastrofa za Slovenijo! Vsak ve, da politiki nimajo kaj iskati v gospodarstvu, če bi bili dobri gospodarstveniki, ne bi bili politiki. Mnogi vodstveni kadri so paralizirani, ker ne vedo, koliko časa bodo še na položajih. Pa toliko odličnih gospodarstvenikov imate, naj jih politiki, za boga, pustijo že enkrat pri miru.«

Andreas Maierhofer doda: »To je res žalostno. V telekomunikacijah, zavarovalnicah, bankah in še mnogo podjetjih je lastnica še vedno država, direktno ali prek povezav. Nisem naiven, težko je popolnoma izničiti vpliv politike, a treba ga je spraviti na minimum, sicer se pojavlja konflikt interesov.«

Jason Abbott, do nedavnega zaposlen pri Fotoni, je devet mesecev delal tudi na Slovaškem in je ponudil zanimivo primerjavo: »Morda ste malo zaspali na lovorikah. Slovaška je denimo veliko revnejša, a so ljudje mnogo bolj dinamični, energični in odločeni, da jim bo uspelo. Vlada želi privabiti tuji kapital in uvaja enotno davčno stopnjo, veliko avtomobilskih podjetij seli svojo proizvodnjo tja. Pri poslu v Sloveniji pa je precej ne-ugodnosti, privatizacija je počasna, davki so visoki, postavljate omejitve tujim podjetjem in dežele, ki tekmujejo z vami, odkrivajo te slabosti in jih obračajo sebi v prid.«

Pa bi lahko bilo drugače, saj po mnenju Blocha premoremo visoko kvalificirano in izobraženo delovno silo: »Izjemne inženirje imate, gospodarstvenike, rokodelce, obrtnike, vsi obvladate vsaj en tuji jezik, neverjetne prednosti imate.«

Birokracija v copatih

In če se vrnemo k slabostim, uganete, kaj najbolj spravlja ob živce naše tujce? »Najbolj se čudim vaši fantastični birokraciji! Kot bi bila še iz časov pred Titom, popolnoma brezupno je! Vaša birokracija ni s tega sveta!« si da duška Bloch. »Na tisoče formularjev z najbolj neumnimi podatki je potrebnih. In žigi, ja, najpomembneje je, da so vsi papirčki požigosani, kot da bi to kaj pomenilo. In čeprav je Slovenija v Evropski uniji, se zdi urejanje mojega zdravstvenega zavarovanja misija nemogoče. Pa delam tukaj, plačujem davke, poročen sem s Slovenko … Res ne razumem, kje je težava.«

Jason Abbott se skorajda drži za glavo: »Štiri mesece sem porabil, da sem uredil papirje za prebivališče, davčno številko, številko socialnega zavarovanja. Pošiljajo te iz ene pisarne v drugo, nihče ni pravi naslov, nihče ne ve, kdo je pravi in kaj še potrebuješ, koliko to stane, norišnica! In uradne ure, kako naj človek, ki dela, pride na občino ob ponedeljkih, sredah ali petkih med 9. in 12. uro?!« V smehu Timothy Gallagher doda: »O, bog pomagaj, prav uživam, da smem stati v vrsti za še en žig, noro!«

Ja, vrste. Kako to, da se Slovenci ne postavijo v vrsto, ko pripelje avtobus? »Res je hecno, v Veliki Britaniji se, ko prideš na avtobusno postajo, avtomatično postaviš v vrsto in je vse lepo urejeno. Tu pa se zgodi, da popolnoma sam stojim na postaji, v trenutku, ko pripelje avtobus, pa se ne vem od kod zgrne cela množica ljudi, ki hodijo drug čez drugega, se suvajo in prerivajo, kdo bo prej na avtobusu. Neverjetno, ni mi jasno, kje se skrivajo,« se čudi Gallagher. In še nečesa se ni privadil: copat. Jap, večini tujcev je navada, da gostu ob obisku ponudimo copate, naravnost smešna.

»Ljudje imajo na steni obešen tisti ogromni copat in veliko malih notri, da si izbereš svoj par. Joj, kako smešno. Na Irskem si pač obuješ par boljših nogavic, ko greš na obisk, pa je. Pa si v devetih od desetih primerov niti ne sezuješ čevljev.« Niti Danci, ki sicer ne hodijo v čevljih po stanovanju, nimajo pripravljenih copat za obiske: »Dolgo sem mislil, da je to sezuvanje pred vrati kaka religiozna stvar, kot pri muslimanih,« se smeje Ole Bloch, »a so mi copati kar všeč, ker kažejo spoštovanje do lastnine. Čeprav je te sposojene copate nekako težko obdržati na nogah in jih potem iščem po vsem stanovanju.«

Sicer pa smo Slovenci, vsaj kar se tiče naših domov, bojda stereotipno rezervirani. Nekako neradi vabimo tujce domov, »česar ne morem razumeti, saj ste sicer tako prijazni in gostoljubni,« pravi Balkan Kizildeli in z njim se strinja Andreas Maierhofer: »V dveh letih so me samo enkrat povabili domov, sicer se v glavnem srečujemo v restavracijah in barih. Kaže, da Slovenci bolj dobesedno jemljete frazo 'moj dom je moj grad' in svoje zasebnosti nočete deliti.«

Norci na cesti

V tem pogledu smo popolnoma drugačni od nekdanjih južnih bratov, čeprav je Jason Abbott v slovenskem značaju vendarle odkril kanček prave balkanske strasti, tistega vročekrvnega temperamenta. V vedenju za volanom namreč. »Nori vozniki ste! Slabe volje, vzkipljivi, eksplozivni, nestrpni. In veliko prehitro vozite, nikoli še nisem videl toliko nesreč kot na ljubljanski obvoznici od Viča do Šentvida, kjer vsaj dvakrat na teden stojim v gneči zaradi nesreče,« pravi Abbott. Pa ne le nori, obsedeni z avtomobili, dodaja Maierhofer: »Zelo pomembna se vam zdi velikost avtomobila ali pisarne.

V podjetju smo se veliko pregovarjali o tem, kako je mogoče, da ima nekdo večjo pisarno ali pa lepši službeni avto. V Avstriji smo statusnim simbolom tako veliko pozornost namenjali pred 15 ali 20 leti.« Gallagher slovenski nečimrnosti laskajoče doda: »Tukaj sem videl več lepih avtomobilov kot v najbolj elegantnih londonskih soseskah. Tisti avtomobili se lahko skrijejo pred tem, kar vidiš na slovenskih cestah, resnično. Lamborghiniji, porscheji, noro!«

In vsaj še ena stvar je, ki tujcem povzroča nemalo preglavic. »Tako prijetni ljudje ste, ampak vaš jezik … ne, ne, ne,« obupuje Gallagher, »čisto drugačen jezikovni sistem, čudne stavčne strukture, izgovarjava črk. V nekem pogovoru z dijaki sem denimo ves čas uporabljal besedo 'rakman', seveda so me debelo gledali, dokler ni enemu vendarle potegnilo, da mislim 'racman'.«

Ole Bloch je odločen, da se nekoč vendarle nauči slovenščine, »ampak res bi si lahko izbrali lažji jezik, kako slovenščino številka dve, a?!« Maierhoferju, ki zna po slovensko reči 'pivo' in 'luštna punca', pa je učiteljica po treh tednih tečaja svetovala, da bo imel več koristi od igranja tenisa kot pa mučenja na jezikovnih tečajih. Ali pa naj si omisli slovensko dekle in vadi z njo. A ta nasvet Dunajčanu z osemletnim sinom ni ravno koristil. Steve Fish pa je prepričan, da je hrvaščina veliko lažja.

In če smo že pri južnih sosedih, »res je smešno vse skupaj, a po svoje razumljivo, saj ste drug na drugega ljubosumni,« razlaga svoje razumevanje medsosedskih odnosov Fish, »Hrvati imajo več turistov, daljšo obalo, lepe otoke, Slovenci pa ste gospodarsko uspešnejši, kar vam zavidajo Hrvati. Moja osemletna hčerka, ki živi na Reki, me je recimo nekoč vprašala, zakaj hočejo Slovenci Hrvatom vzeti morje.«

A bojda vsi sovražijo svoje sosede, čeprav je zgodba s hrvaško mejo žalostna, meni nekdanji turški veleposlanik Kizildeli in pripoveduje, da Turki in Iranci vsakih pet let vnovič določijo mejo med obema državama: visoko v hribih, ki so skorajda neprehodni, komisija z obeh strani sprašuje vaščane po narodnosti. In zgodba pravi, da so nekoč prišli do vasi, kjer jim prebivalci niso znali povedati, ali so Turki ali Iranci. Pa se je našel pameten človek v tisti komisiji in jih vprašal, kaj pijejo, čaj ali kavo. In so tistim, ki so rekli kavo, pripisali turško državljanstvo.«

Pivske delitve

Za konec ne moremo mimo vprašanja, ki deli Slovence: union ali laško? »Pravijo, da si v Sloveniji predolgo, če prepoznaš razliko med obema,« se smeje Fish, »in jaz je ne čutim, torej še nisem tu predolgo.« Bloch prisega na laško, »ker je bil, ko sem prvič prišel sem, Laško sponzor tekmovanja na Bledu in sem povsod videl napise Laško.« Abbott pa meni, da je štorija s pivi podobna kot z Ljubljano, namreč premalo je izbire:

»Ljubljana je provinca, vsi ljudje so beli, manjka pa raznolikosti, kulturne ponudbe, mednarodnih restavracij, indijskih, tajskih in podobnega. Če si iz multikulturne dežele, kot sem jaz, pogrešaš barve v vsakem pomenu besede. Podobno je s pivi, zeleno in rdeče, isto podjetje, navadno pivo, nič posebnega. Več piva potrebujete, več različnosti! Obstaja monopol nad pivom, premalo pa je zasebnih pivovarn s širšo ponudbo.«

In, jasno, še Irec: »Sploh nisem pil piva, dokler nisem prišel v Slovenijo, res, sramota lastnemu narodu sem bil,« se krohota, »kamorkoli grem, mi ponujajo pivo. Recimo, da sem zmenjen s kolegi v baru, pa spijem pet, šest piv preden pridem do njih. Ljudje se zanimajo zame in me sprašujejo, od kod sem, rečem Irska, in že gremo, jupi, Irska, dajmo, pivo! Brez heca, Slovenci ste me spremenili v pijanca.«

TEKST: Alenka Kotnik

FOTO: Ivana Krešić, Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord