2. 9. 2020, 14:12

Srbski predsednik Vučić v vrtincu ene največjih afer v zgodovini Srbije (in kako tudi v Sloveniji ni nič drugače)

Shutterstock
Srbski predsednik Vučić v vrtincu ene največjih afer v zgodovini Srbije (in kako tudi v Sloveniji ni nič drugače) (foto: Shutterstock)

Vučić, mediji, sumljivi dogovori, več sto milijonov evrov, medijski tajkuni, nogomet, boj za politično oblast, črpanje denarja iz državnega podjetja. Vse to se je v Srbiji povezalo v eksplozivni politični koktajl, za detonacijo pa je bila dovolj le ena iskra - skromen dokument na 15 straneh. 

Tako se začne zgodba o eni največjih afer v zgodovini Srbije, ki jo je ta teden objavil hrvaški Jutarnji list.

Da gre za največjo afero v Srbiji, trdi Vučićeva opozicija, dokument, ki se je ta teden pojavil v javnost, pa naj bi dokazoval, kako je srbski predsednik Aleksandar Vučić prek državnega Telekoma Srbije vzpostavil medijsko diktaturo v Srbiji.

Telekom Srbije že nekaj časa velja za Vučićevo ‘denarnico’, saj naj bi s pomočjo denarja srbskih državljanov plačeval in sponzoriral medije v Srbiji, s čimer si sam Vučić in njegova Srbska napredna stranka zagotavljajo visoko politično podporo v državi, dušijo svoje kritike, državljane Srbije pa držijo v medijskem mrku.

Po pisanju Jutarnjega lista je medijska slika v Srbiji že dolgo časa slaba. Vučićev režim po mnenju mnogih sistematično zatira vse medije, ki si drznejo kritizirati oblast, pod svojo kontrolo pa naj bi imel že Informer, Telegraf, Alo, Blic in zdaj tudi najbolj bran časopis v Srbiji, Kurir.

Kaj torej razkriva dokument?

Gre pravzaprav za pogodbo o oglaševanju v vrednosti 37,9 milijonov evrov, ki jo je Telekom Srbija sklenil s podjetjem Wireless Media 15. oktobra 2018, katerega lastnik je podjetnik Igor Žeželj. 

Po tej pogodbi je Telekom Srbija v manj kot mesecu dni od podpisa nakazal prvi obrok v višini 9,95 milijona evrov, nekaj tednov za tem pa je ta denar končal na računu Žežljevega podjetja Mondo Inc. 

To podjetje je nato v začetku leta 2019 za skoraj enak znesek (10 milijonov evrov) kupilo največjo medijsko skupino na Balkanu Adria Media Grupo (AMG), ki ima v lasti med drugim tudi Kurir. 

Nekateri srbski mediji in opozicija so prepričani, da je posel po nalogu Vučićevega kabineta v celoti financiral Telekom Srbije.

Kot piše Jutarnji, je sedaj formalni lastnik Adria Media Grupe Žeželj, neformalni Telekom, dirigent vsega skupaj pa Vučić. To dokazuje tudi dejstvo, da je Kurir pod novim lastnikom čez noč popolnoma spremenil svojo uredniško politiko - od največjega kritika režima je postal Vučićevo zasebno glasilo.

Adria Media Grupa (z založbo Adria Media Ljubljana ni v ničemer povezana) ima poleg Kurirja še več kot 40 drugih medijev (tiskanih in spletnih), svojo podružnico pa ima tudi na Hrvaškem, kjer izdajajo Story, Elle, Cosmopolitan in Men’s Health. 

Kdo je Igor Žeželj?

V Srbiji ga poznajo kot enega od začetnikov digitalne revolucije. Podjetje Wireless Media, ki ga je ustanovil leta 2004, se ukvarja z razvojem spletnih strani in že 15 let skrbi med drugim tudi za vzdržavenje spletnih strani Telekoma Srbije in Mondo.rs.

V omenjeni pogodbi, po kateri je od Telekoma prejel 38 milijonov evrov, je zapisano, da mora preostalih 27 milijonov vložiti v razvoj svojega drugega podjetja Mondo Inc, podjetje Wireless Media pa mora vse svoje znanje prenesti na podjetje Mondo Inc. Kritiki pravijo, da gre za popolno neumnost, saj to pomeni, da bo Žeželj znanje in tehnologijo prenesel sam sebi.

A kot piše Jutarnji, je končni cilj celotnega posla drugje. V pogodbi je namreč zapisano tudi, da bo Žeželj ustanovil dva nova digitalna televizijska programa, ki ju bo Telekom odkupil za svojo kabelsko televizijo. In za to še dodatno plačal.

Nedavno je tako Žeželj že zagnal Kurir TV in kot vse kaže, se uredniška politika ne bo kaj dosti razlikovala od nove uredniške politike samega Kurirja. Vse to krepi indice, da je Vučićev dolgoročni načrt vzpostavitev medijskega orkestra, ki bo igral po notah njegove stranke, še piše Jutarnji.

Sicer pa ne gre za prvi posel z mediji, ki ga vodijo iz Vučićevega kabineta

Telekom Srbije je v istem času, ko je prišlo do prodaje Kurirja, kupil tudi dva manjša kabelska operaterja - Kopernikus in Radijus Vektor. Za Kopernikus je plačal 195 milijonov evrov, za Radijus pa 108 milijonov evrov. Nakup naj bi v primeru Kopernikusa bil preplačan trikrat (ocenjena vrednost podjetja je bila 60 milijonov evrov), v primeru Radijusa pa kar petkrat (ocenjena vrednost podjetja je bila 21 milijonov evrov).

Opozicija je trdno prepričana, da gre tudi tukaj za nesmotrno porabo državnega denarja s ciljem večanje nadzora politike nad mediji. Gre namreč za podobno zgodbo, kot v primeru nakupa Kurirja.

Operater Kopernikus je v lasti bratov Srđana in Zvezdana Milanovića, drugi je vidni član Vučićeve stranke. Z viškom denarja sta brata takoj za tem, ko sta prodala Kopernikus Telekomu Srbije, financirala nakup televizijskih programov od grške Antenne Group. Gre za programe Prva Televizija, O2 TV, Prva TV Crna Gora, Play Radio, šest kabelskih programov in treh portalov prva.rs, o2tv.rs in tudi v regiji dobro znanega b92.net.

Spopad z United Group

Jutarnji piše, da gre v ozadju vseh omenjenih medijskih poslov tudi za spopad srbskih oblasti z United Group, največjo telekomunikacijsko skupino na področju jugovzhodne Evrope, ki jo vodi Dragan Šolak. United Group je v Srbiji lastnik konkurenčnega telekoma SBB, pod njihovo okrilje pa spadajo tudi mediji N1, Nova in SportKlub.

Telekom Srbije in Telekom SBB imata v Srbiji vsak približno polovični tržni delež, a glavni razlog za Vučićevo nezadovoljstvo naj bi bila uredniška politika televizije N1, enega redkih kritičnih opozicijskih medijev, ki jo je Vučić označil za ‘ameriško televizijo’.

‘Nagajanje’ United Group se med drugim odraža na področju pravic za televizijske prenose športnih dogodkov. Telekom Srbije je vzpostavil športne kanale Arena Sport, s katerimi skuša s tržišča na celotnem prostoru v regiji izriniti kanale SportKlub, ki so del United Group. V juniju so odkupili pravice za naslednjo sezono nogometne lige prvakov, za katere so dali za 150 odstotkov večjo ponudbo od ostalih konkurentov in tako že takoj v začetku onemogočili vso konkurenco. Špekulira se, da so za pravice odšteli neverjetnih 200 milijonov evrov.

Kot zaključuje Jutarnji, Vučića zagotovo ne zanimajo prenosi športnih dogodkov. Njegov cilj je, da medijem, ki so kritični do njegove politike, onemogoči prihodke za normalo delovanje. 

Kaj ima srbski primer skupnega s Slovenijo?

Veliko. Tudi v Sloveniji ni nič drugače, le način je nekoliko bolj prefinjen in številke večje. Svoboda medijev pa nič manj ogrožena.

Slovenska Agencija za varstvo konkurence že več mesecev preiskuje domnevni medijski kartel, ki se je zbral okrog medijskih naložb Stojana Petriča, najpomembnejšega solastnika časopisa Delo in idrijskega Kolektorja, oboje preko družbe FMR. Opravljene so bile tudi že hišne preiskave na naslovih domnevnih kršiteljev. Smo lahko o tem kaj prebrali v vodilnih slovenskih dnevnih časopisih? Ne. Niso vedeli? Verjetno so, če so prav pri njih izvajali hišne preiskave. 

Bor Slana/STA
Stojan Petrič

Stojan Petrič

Podobnost s Srbijo je velika, tudi slovenski medijski tajkuni domnevno izkoriščajo medije za nadzor nad pretokom informacij, ki bi jim lahko škodile pri sklepanju več stomilijonskih poslov z državo na račun davkoplačevalskega denarja ali kot obrambo pred številnimi kazenskimi postopki, ki tečejo proti njim.

Še huje kot v Srbiji domnevni medijski kartel v Sloveniji nadzira tako rekoč celotno distribucijo tiskanih medijev v Sloveniji. Niso le lastniki največjih medijev, ampak imajo moč, da ostalim medijem enostavno preprečijo dostop do distribucije. Tega ne zmore niti Vučić v Srbiji. Niti Orban na Madžarskem. Določene združbe v Sloveniji imajo tako rekoč popoln nadzor nad medijsko krajino.

Bi radi v Sloveniji izdali nov časopis ali revijo? Ne bo šlo, če Petrič in Odlazek vstaneta na levo nogo. Ali če ogrožate njune gradbene ali smetarske ali bognedaj medijske posle. Ali 'črpanje' davkoplačevalskega denarja.

Kako učinkovit je lahko tak sistem, pove primer, da je še danes v tančico skrivnosti zavit kazenski postopek zoper Stojana Petriča in združbo v zadevi Kolektor in ETRA 33, ki ga izjemno skrivnostno že več let vodi sodišče v Kopru, izvirni greh pa sega že v leto 2010. Primer, o katerem v javnosti (še) ni znanega skoraj ničesar. Bomo spet priče zastaranju postopka ali izločitvi ključnih dokazov? Stran od javnosti je to seveda mnogo lažje. Čeprav je nedvomno v interesu javnosti da izve, kakšna družba sta Kolektor in njen 'veliki vodja' Stojan Petrič, ki se napajata s stotinami milijonov davkoplačevalskega denarja.

Prav podjetja Stojana Petriča so tista, ki do onemoglosti izpodbijajo javne razpise, ki se ne končajo njim v prid. Vedno znova dokazujejo 'neprimernost' cenejših konkurentov.

Tudi Stojan Petrič se bo nekega dne moral soočiti z vprašanjem ali so Kolektor in podjetja povezana z njim še primerna za izvajanje stomilijonskih državnih poslov, ki gredo iz davkoplačevalskega denarja.

Ne samo iz etičnih in moralnih razlogov, tudi pravno: ali je lahko nekdo, čeprav upoštevajoč domnevo nedolžnosti do pravmnomočnosti sodbe, sploh lahko izvajalec stomilijonskih poslov z državo, če ga preganja toliko različnih organov pregona ali nadzora? Ali država sme zaupati tako pomembne projekte ljudem in družbam, ki so v preiskovalnih postopkih?

Konkurence in dobrih izvajalcev je dovolj na vsakem koraku. In nenazadnje: ali lahko nekdo, nad katerim morda visi celo večdesetmilijonska globa s strani AVK in posledično tudi večdesetmilijonski odškodninski zahtevki oškodovancev, morda celo skupinske tožbe, sploh še lahko kredibilno nastopa na javnih razpisih? Je ponudnik razpisodajalcu in Državni revizijski komisiji razkril podatke o postopkih zoper sebe in tveganjih, ki jih ta prinašajo? Jih je upošteval v bilančnih izkazih, razkril revizorjem? So bonitetni izkazi še verodostojni? Bodo po vsem tem še zmeraj ekonomsko primerni kandidati na javnih razpisih? Kaj če iz 'ekonomskih razlogov' ne bodo mogli dokončati projektov?

Zaključek je lahko enako grozljiv kot za Srbijo: cilj tovrstnih združb in kartelov je, da neodvisnim medijem onemogočijo prihodke za normalno delovanje in si s tem zagotovijo mir pred njimi.

'Princip je isti, sve su ostalo nianse,' je prepeval priljubljen srbski kantavtor Đorđe Balašević, zelo priljubljen tudi v Sloveniji. In če se je Jutarnji list vprašal, kdo je Igor Žeželj, se moramo tudi mi vprašati, kdo je Stojan Petrič?

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.