17. 1. 2008, 14:31 | Vir: Playboy

Strupeno

Ko se je takoj po začetku naše ture gozdna cesta prelevila v strmo in od vlečene hlodovine razbrazdano grapo, po kateri se niti peš ne bi podal navkreber, sem bil prepričan, da smo zašli s poti in se bomo zdaj pač obrnili. A sem se, tako kot še nekajkrat tisti dan, gladko uštel. Naš vodnik, ki je vozil pred menoj, ni niti malo zaviral, ko se je pognal v strmino. »Če zmore on, bom zmogel tudi jaz,« me je spreletelo, in čeprav nisem verjel, da se bom pripeljal vse do vrha, sem se brez obotavljanja pognal za njim.

In celotna skupina sedmih ali osmih voznikov s svojimi terenskimi igračami se je že čez minuto znašla na vrhu blatne grape. Za njo je sledila nova, še bolj blatna, še bolj mokra, bolj skalnata in bolj zahtevna. Čez vsako oviro smo prišli brez večjih težav in le na skoraj neprehodnih delih smo morali stopiti z vozil in včasih ročno pomagati komu iz skupine, da je karavana lahko skupaj nadaljevala začrtano pot.

ATV (All Terain Vehicle), po domače štirikolesnik oziroma quad, je stvor, ki ga pod Alpami šele dobro odkrivamo, pa čeprav je drugod po svetu in tudi po Evropi med igračami za odrasle moške če kaj takega sploh obstaja že dalj časa v samem vrhu priljubljenosti. Tako kot vodni skuter, motorne sani, enduro motocikel, go-kart ali še kaj je tudi ATV odlična igrača in rekreacijski pripomoček za prosti čas.

Športni ATV-ji, torej tisti s pogonom na zadnji par koles in z obilico motorne moči, seveda služijo dirkam in športni vožnji na ne preveč zahtevnem terenu. Recimo, da se dvokolesno gnani najbolje znajdejo na progah za motokros, medtem ko »traktorčkom«, močno podobni, le malce bolj okorni štirikolesno gnani bratje, služijo kot delovni stroji ali vsakdanje prevozno sredstvo. Jasno, če imate ranč ali pa vsaj živite v Kanadi ali na Aljaski. Gre za enak sistem kot pri motornih saneh. Športne ali touring variante, oboje je po svoje zanimivo.

V Sloveniji so štirikolesno gnani ATV-ji pretežno v lasti tistih, ki ljubijo naravo in terensko vožnjo ter imajo radi pustolovščine, izzive in adrenalin. Kar nekaj med njimi je lovcev, opazovalcev ptic ali pa so preprosto zgolj ljubitelji vožnje z ATV-ji. Kljub želji po terenski vožnji in najbolj zahtevnih preizkušnjah se držijo medsebojnega dogovora in skušajo tudi v najbolj neprehodnih gozdovih čim bolj spoštovati zakon.

V naravi torej ne delajo škode. Po nepokošenih pašnikih in neutrjenih gozdnih poteh jih tako običajno ne boste srečali, kaj lahko pa naletite nanje na skalnatem pobočju, blatnih traktorskih kolovozih ali makadamskih gozdnih cestah.

»Sicer zakon prepoveduje tudi to, a zakonodaja je v tem primeru neživljenjska. Če bi bilo povsod tako, potem se z ATV-jem skorajda ne bi mogel voziti nikjer, razen po asfaltiranih cestah. Torej je vseeno, če sedem v avto. S kolegi se z veseljem se zapodimo v gozd, a vedno pazimo, da s svojo navzočnostjo ne vznemirjamo okolice in da v naravi ne povzročamo škode. Celo več. Včasih v dolino odpeljemo smeti, ki so jih tam brezvestno pustili pohodniki in drugi 'ljubitelji narave'.

Naši motorji so štiritaktni, tako da so ekološko bistveno manj oporečni od katerekoli dvotaktne motorne žage, pri kateri olje kar škropi naokoli,« mi je med počitkom po tretjini prevožene poti razlagal eden izmed ponosnih lastnikov novega Polarisovega ATV-ja.

Polaris in Bombardier, ki ju zastopa podjetje Ski & sea, sta vodilni svetovni znamki za izdelavo tovrstnih igrač. Približno dva milijona tolarjev je treba odšteti za takšno veselje. Odvisno od modela. Športni, turni, delovni …, 400-, 500- ali 600-kubični. Jep, to pač ni poceni hec in zadeva stane toliko kot manjši avto. A treba je vedeti, da ATV premore tehnologijo, ki je nima vsako terensko vozilo.

Priklopljiv štirikolesni pogon, posamične obese koles, samodejni (vario) menjalnik in še kaj. Zadeva zmore definitivno največ in je tako stabilna in okretna, da spleza tja, kamor se ne boste pripeljali z nobenim motociklom, terencem in tudi s tankom ne. Kjer gre običajno še peš ali s cepinom težko, se vam lahko zgodi, da se bo mimo vas pripeljal ATV.

Mi smo na naši turi do pasu zabredli v vodo, zapeljali do krmila v redko blato, plezali čez skalnate grbine in tako ali drugače iskali čim bolj nemogoče kraje, kjer bi morali priznati terenu premoč, pa smo se povsod izvlekli. No, seveda drži, da se je tam, kjer je bilo pač prezahtevno, sem ter tja kateri izmed voznikov v skupini tudi zagozdil ali pa je zaradi napačno izbrane smeri oziroma tehnike njegov štirikolesnik obstal. Takrat je obstala celotna karavana in vsi navzoči so seveda priskočili na pomoč. A vedno se je našel kdo, ki je oviro premagal brez tuje pomoči in s tem dokazal, da je moč odpeljati celotno 70-kilometrsko turo, ne da bi stopil z vozila.

Pa ne gre za to. Gre za adrenalin, za stik z naravo, popotovanje in predvsem za avanturo, zabavo in druženje s prijatelji. Po prihodu na cilj obvezno sledita debata in analiza prevožene poti ter pogled na specialko za nadaljevanje ture ali vrnitev domov. Medtem pa najbolj utrujeni iz prtljažnikov in nahrbtnikov že vlečejo energetske zaloge v obliki domačih klobas, kuhanih jajc, potice, hrena ... Mmmm! Čeprav sem bil hkrati moker, blaten in prašen, sem s polnimi usti na koncu ture ugotovil, da bi šel takoj še enkrat!

Kakšno opremo potrebujem?

Zaščitna motoristična čelada je obvezna. Najbolj primerna je enduro odprta čelada, skupaj z zaščitnimi očali. Primerna je tudi oprema za motokros. Majica, hlače, rokavice, nepremočljivi škornji in plastični ščitniki. Dobrodošla je tudi toplejša jakna ali pulover. Primerna oprema za na motor: rezervna ročica z gorivom, spalna vreča, manjša lopata, mobilni telefon in žepna baterijska svetilka.

Se z njim lahko vozim po cesti?

Z večino modelov znamke Bombardier in Polaris je možna vožnja po cesti, ker so vozila homologirana. Torej sodi ATV v isto kategorijo kot osebni avtomobil. Zanj velja enaka registracija, vozite pa ga lahko z veljavnim vozniškim izpitom B-kategorije.

Koliko stane igrača?

Dvokolesno gnana (2 x 4), od 200 do 500 kubičnih centimetrov, od 1.100.000 do 2.400.000 tolarjev.

Štirikolesno gnana (4 x 4), od 500 do 800 kubičnih centimetrov, od 2.500.000 do 3.600.000 tolarjev.

TEKST: Gaber Keržišnik

FOTO: Bor Dobrin