Arheologi so desetletja tavali v temi, nato pa so v reko poslali potapljače, ki so razvozlali 1700 let staro skrivnost.
Švicarski potapljači so v reki Aare pri Solothurnu odkrili ostanke približno 1700 let starega rimskega mostu, ki so ga arheologi iskali več desetletij. Najdba potrjuje domneve o pomembni prometni povezavi med Italijo in območjem Rena ter razkriva strateški pomen kraja v poznem obdobju Rimskega imperija.
Ostanki so bili najdeni v reki Aare, kjer so raziskovalci že dolgo domnevali, da bi se lahko skrivali sledovi antičnega prehoda. Most naj bi nastal v 4. stoletju in je bil del pomembne prometne povezave med Italijo in območjem ob reki Ren. Do odkritja je prišlo pred načrtovano gradnjo novega mostu čez Aare. Ker je območje zaradi svoje zgodovinske lege že dolgo veljalo za arheološko občutljivo, so pristojni pred začetkom del naročili podvodne raziskave. Potapljači so se pri iskanju opirali tudi na starejša pričevanja o lesenih kolih oziroma štorih pod gladino.
Njihovo delo je kmalu prineslo rezultat. V bližini današnjega mostu Wengi so pod vodo odkrili vrsto lesenih pilotov, razporejenih v smeri rečnega toka. Posamezni piloti so merili malo manj kot dva metra, analiza lesa in ostankov konstrukcije pa je potrdila, da gre za del rimskega mostnega opornika. Gre za izjemno pomembno najdbo, saj so arheologi prvič dobili fizični dokaz o obstoju mostnega opornika te vrste na tem območju. Raziskovalci poudarjajo, da bi lahko šlo celo za edini tako ohranjen primer takšne konstrukcije.
Most je imel pomembno vlogo v rimskem prometnem omrežju. Povezoval je poti med Sredozemljem in severno Evropo, predvsem med Italijo in Porenjem. Deli te ceste so bili že prej prepoznani na obeh bregovih reke, zato so strokovnjaki domnevali, da je moral na tem mestu obstajati prehod čez Aare. Solothurn, v rimskem obdobju znan kot Salodurum, je bil zaradi svoje lege strateško pomemben kraj. Ime naj bi izhajalo iz keltskega poimenovanja, povezanega z ožino reke oziroma "vrati valov". Reka Aare se pri mestu zoži, kar je Rimljanom omogočilo ugodnejšo točko za gradnjo prehoda.
V rimskem obdobju je bilo območje poseljeno že med 1. in 3. stoletjem, v 4. stoletju pa je zaradi politične nestabilnosti in vojaških pritiskov dobilo še večji pomen. Takrat so v številnih naselbinah začeli graditi obrambne zidove in utrdbe. Solothurn se je razvil v castrum oziroma utrjeno naselbino, most pa je bil del širšega sistema obrambe, nadzora in povezav. Arheologi poudarjajo, da castrum ni bil zgolj mestno obzidje, temveč celoten obrambni sistem. Rimljani so to točko izbrali premišljeno, saj je omogočala nadzor nad rečnim prehodom in pomembno prometno potjo. Najdba tako razkriva obdobje, ko se je Rimski imperij vse bolj trudil zaščititi svoje severne meje in ključne povezave.
Ostanki mostu bodo za zdaj ostali pod vodo. Les, star približno 1700 let, bi se namreč ob izpostavitvi zraku hitro začel sušiti in propadati. Gradbeni projekt zato naj ne bi posegal v dragocene pilote, ki bodo ostali v rečnem okolju, kjer so se ohranili vse do danes. Raziskave se bodo nadaljevale. Arheologi želijo podrobneje razumeti, kako je bil most zgrajen, kako je deloval in kakšno vlogo je imel v širšem rimskem prometnem omrežju, ki je povezovalo Sredozemlje s severom Evrope.
