Po mestnih ulicah se sprehajajo potepuški psi, le tu in tam se od nekod pojavi kak ostareli prebivalec.
Ob pogledu na razpadajoče stavbe, ki jih je preraslo zelenje, si verjetno nihče ne bi mislil, da je še pred nekaj desetletji tukaj živelo na tisoče ljudi. V mestu so delovale trgovine, šole, bolnišnice in številne druge ustanove, Akarmara pa je veljala za eno pomembnejših rudarskih mest v Abhaziji na vzhodni obali Črnega morja.
Posledice vojne
Akarmara leži v gorah nedaleč od mesta Tkvarčeli. V času največjega razcveta so v okolici kopali premog, zato je na to območje prihajalo na tisoče ljudi, ki so iskali delo. Tako je nastalo sodobno mesto z večstanovanjskimi bloki, šolo, bolnišnico in drugo infrastrukturo.
V letih 1992 in 1993 je prišla vojna, življenje v Akarmari pa se je praktično ustavilo. Prebivalci so se postopoma odselili, rudarska dejavnost pa je propadla. Od nekoč živahnega mesta so ostali zapuščeni stanovanjski bloki in druge stavbe, za katere ne skrbi več nihče.
Kljub odcepitvi od Gruzije in razglasitvi samostojnosti — to je majhna, komaj 8.432 kvadratnih kilometrov velika in redko poseljena dežela razglasila leta 1992 po brutalni vojni med abhazijskimi separatisti in gruzijskimi vladnimi silami — EU, OVSE, NATO, Združeni narodi in večina držav Abhazijo pojmujejo kot sestavni del gruzijskega ozemlja.
Mesto duhov
Kmalu po odhodu ljudi je narava začela prevzemati nekdaj živahno območje in še danes si jemlje nazaj, kar ji je nekoč odvzel človek. Ponekod je že težko razločiti, kje se konča gozd in začne mesto, na območju pa se poleg potepuških psov pojavljajo tudi divje živali.
Akarmara danes vendarle ni povsem brez življenja. Nekaj domačinov se je v zadnjih letih vrnilo, v kraj občasno zaide tudi kak radovedni obiskovalec. Za večino je mesto predvsem osupljiv opomin, kako hitro lahko izgine kraj, ki ga je ustvaril človek.
