Splet so znova preplavile divje domneve o tem, kaj se je zares zgodilo z Adolfom Hitlerjem, ki se opirajo na stara poročila obveščevalcev.
Zgodovina nas uči, da se je življenje Adolfa Hitlerja končalo 30. aprila 1945 s samomorom v berlinskem bunkerju, medtem ko je ruska rdeča armada prodirala v mesto. A če vprašate spletne raziskovalce in ljubitelje teorij zarot, je to le pravljica za lahko noč, s katero so zavezniki želeli pomiriti svetovno javnost.
V zadnjem času so na spletu ponovno zaokrožile trditve, ki temeljijo na domnevno "prezrtih" ali deklasificiranih dokumentih obveščevalnih služb. Te rišejo popolnoma drugačno, pravzaprav filmsko sliko: pobeg s podmornico, življenje v Južni Ameriki in mirna starost pod lažnim imenom. A preden začnemo pisati novo zgodovino, je treba ohraniti mirno kri. Papir, internet in predvsem družbena omrežja namreč prenesejo vse.
Skrivnostni gospod Schrittelmayor
Srce teorije, ki se ciklično pojavlja v določenih medijih, so poročila, ki naj bi jih v 50. letih prejemala ameriška CIA in FBI. Najbolj "obremenilna" med njimi navajajo, da Hitler ni umrl v Berlinu, temveč je prek t. i. "podganjih poti" (Ratlines) – istih, ki so v Južno Ameriko spravile zloglasna imena, kot sta Adolf Eichmann in Josef Mengele – pobegnil na varno.
Glede na te teorije naj bi Hitler s podmornico prispel v Argentino, kjer mu je režim Juana Perona nudil zatočišče v odročnih predelih Patagonije ali Barilocheja, kjer so živele močne nemške skupnosti. Še bolj bizarna pa je zgodba iz leta 1954, ki omenja Kolumbijo. Po spletu kroži fotografija in citati iz deklasificiranega dopisa CIE iz leta 1955, v katerem vir (nekdanji pripadnik SS) trdi, da se redno srečuje s Hitlerjem v mestu Tunja. Tam naj bi se firer skrival pod imenom Adolf Schrittelmayor.
Res je, da so Američani (kot del operacije Paperclip) in druge države mnogim nacistom omogočili novo življenje v zameno za njihovo znanje, in res je tudi, da so mnogi vojni zločinci pobegnili v Južno Ameriko. Prav to dejstvo daje gorivo teorijam o Hitlerju. Zagovorniki te teze trdijo, da so velesile preprosto želele "zakopati" vojno in se izogniti globalni paniki, zato naj bi sprejele zgodbo o samomoru.
Toda zakaj je v prvi vrsti potrebna velika mera skepse? Čeprav se zgodbice o skrivnostnih podmornicah v Mar del Plati in srečanjih v Andih berejo kot napet triler, zgodovinarji ostajajo neomajni. Forenzični dokazi (vključno z analizo zobovja, ki so jo opravili kasneje) potrjujejo Hitlerjevo smrt v Berlinu.
Poleg tega je treba razumeti naravo obveščevalnih dokumentov. To, da ima CIA v arhivu zapisano izjavo vira, da je "videl Hitlerja", še ne pomeni, da je to resnica. Pomeni le, da je nekdo to izjavil in da so agenti to zapisali. Brez fizičnih dokazov so to le besede na papirju. Kljub temu pa zgodba o tem, da je eden največjih zločincev v zgodovini morda srkal mate čaj v Argentini vse do 60. let, ostaja ena najbolj trdovratnih urbanih legend sodobnega časa. Resnica ali le želja po senzaciji? Presodite sami, a pri brskanju po spletu ne pozabite na ščepec zdrave pameti.
