Dobil ga je od očeta, ki ga je kot študent prejel za darilo ...
Generacije, ki so odraščale v Jugoslaviji, vedo še danes povedati, da so se stvari takrat delale tako, da bi preživele nas in še generacije za nami.
Kuhinje in aparati Gorenje, telefoni Iskra, pisalni stroji Biser, plašči Mura, puloverji Rašica, obutev Peko ... vse to so bili predmeti, ki so jih ljudje kupovali premišljeno in z namenom, da bodo trajali.
In dejansko še desetletja po razpadu Jugoslavije upravičujejo svoj sloves – ne le pri tistih, ki so živeli na tem območju, temveč tudi drugod po svetu.
Na Redditu je tako neki Američan objavil fotografijo vintage plašča s pripisom: "Made in Yugoslavia - ta plašč nosim že zadnjih 18 let."
V komentarjih je povedal, da je plašč "nasledil" od svojega očeta, ki ga je v osemdesetih letih kot študent dobil od strica za božično darilo.
Sodelovanje med ZDA in Jugoslavijo
Razkril je še, da je njegov plašč znamke Bachrach, kar je pravzaprav odličen primer tega, kako je jugoslovanska industrija prodrla na ameriški trg.
Bachrach namreč ni znamka, ustanovljena v Jugoslaviji, temveč ameriška trgovska znamka in veriga trgovin z moškimi oblačili. Ustanovljena je bila že leta 1877 v Illinoisu in je bila dolgo časa sinonim za oblačila za urejene ameriške gospode.
V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja so ameriška podjetja, med njimi tudi Bachrach, iskala proizvajalce, ki bi znali izdelati oblačila po italijanskih krojih, a iz bolj trpežnih materialov in po dostopnejši ceni. Jugoslovanske tovarne so bile za to idealne. Večina izdelkov z oznako "Made in Yugoslavia" je prišla iz Mure v Murski Soboti in Varteksa v Varadžinu, ameriške znamke pa so pogosto poudarjali jugoslovansko izdelavo, ki je veljala za izjemno kakovostno.
Danes so ti plašči med zbiratelji "vintage" oblačil v ZDA zelo iskani. Na platformah, kot sta eBay ali Etsy, dosegajo visoke cene prav zaradi oznake "Made in Yugoslavia", saj kupci vedo, da gre za oblačilo, ki ima ročno obdelane detajle (robovi žepov, notranje podloge) in je narejeno iz materialov, ki jih danes skoraj ne proizvajajo več (zaradi visoke cene surovine).
