Visoko nad najbolj odmaknjeno celino na svetu se vsako leto odvija proces, ki ga s prostim očesom ni mogoče zaznati, njegove posledice pa segajo daleč onkraj ledene pokrajine.
Satelitske meritve so septembra letos nad Antarktiko razkrile izjemno obsežno območje močno stanjšane ozonske plasti. Tako imenovana ozonska luknja je dosegla površino 27,1 milijona kvadratnih kilometrov, kar je skoraj trikrat toliko, kolikor meri Evropa. Po navedbah izvornega poročila je bila letošnja ozonska luknja sedma največja v 48-letni zgodovini spremljanja tega pojava.
Čeprav izraz ozonska luknja zveni, kot da je v atmosferi nastala dejanska odprtina, je resničnost nekoliko drugačna. Gre za območje v stratosferi, kjer koncentracija ozona pade pod določeno mejo. Ozonska plast ima izjemno pomembno nalogo, saj absorbira velik del škodljivega ultravijoličnega sevanja Sonca in tako varuje življenje na Zemlji.
Odgovor se skriva v posebnih atmosferskih razmerah nad južnim polom. Vsako zimo se tam oblikuje izjemno močan polarni vrtinec, sistem vetrov, ki zadržuje hladen zrak nad Antarktiko in preprečuje njegovo intenzivnejše mešanje s toplejšimi zračnimi masami. Temperature v stratosferi zato padejo tako nizko, da nastanejo posebni polarni stratosferski oblaki, sestavljeni iz ledenih kristalov in spojin dušikove kisline.
Letos še posebej močan in obstojen
Ti oblaki niso običajen vremenski pojav, temveč imajo pomembno vlogo pri kemičnih reakcijah, ki povzročajo razgradnjo ozona. Na površini njihovih delcev se spojine klora pretvarjajo v reaktivnejše oblike. Ko se ob začetku antarktične pomladi vrne sončna svetloba, se sprožijo reakcije, pri katerih lahko posamezen atom klora sodeluje pri uničenju velikega števila molekul ozona.
Zanimivo je, da nad Arktiko praviloma ne nastajajo primerljivo velike in dolgotrajne ozonske luknje. Razlog je predvsem geografski. Antarktika je celina, obdana z oceanom, kar omogoča nastanek razmeroma stabilnega in simetričnega polarnega vrtinca. Arktika pa je ocean, obdan s celinami, katerih razporeditev in gorovja močneje vplivajo na atmosfersko kroženje. Severni polarni vrtinec je zato običajno manj stabilen, toplejši zrak pa pogosteje prodira v polarno stratosfero.
Prevladujoča razlaga ostaja jasna
Kljub letošnjim podatkom znanstveniki opozarjajo, da velikost ozonske luknje sama po sebi še ne pomeni, da se stanje ozonske plasti dolgoročno slabša. Koncentracije klorofluoroogljikovodikov, nekoč pogosto uporabljenih v hladilnih napravah in razpršilih, se zaradi mednarodnih omejitev postopoma zmanjšujejo. Prav te spojine so bile eden glavnih povzročiteljev razgradnje ozona.
Znanstveniki medtem še naprej proučujejo tudi razporeditev ozona okoli območij njegovega največjega primanjkljaja. V nekaterih delih atmosfere se namreč ob zmanjšanih koncentracijah drugod pojavijo območja z več ozona, kar je povezano tudi z njegovim premikanjem zaradi atmosferskega kroženja. Pojavljajo se celo hipoteze o morebitnem vplivu Zemljinih električnih in magnetnih polj na gibanje nabitih delcev, vendar takšne razlage za zdaj nimajo primerljive znanstvene podpore kot uveljavljeni kemični in meteorološki modeli.
Prevladujoča znanstvena razlaga zato ostaja jasna: glavni povzročitelji polarnega razgrajevanja ozona so človekove dolgožive spojine klora in broma, medtem ko o tem, kako velika bo ozonska luknja v posameznem letu, v veliki meri odločajo temperature, vetrovi in stabilnost polarnega vrtinca.
