Zemlja pod svojim površjem skriva nešteto skrivnosti naše preteklosti. Arheologi so zdaj na novo izjemno najdbo naleteli v pusti puščavi.
V oazi Kharga v egiptovski Zahodni puščavi so arheologi odkrili izjemno ohranjeno naselbino izpred približno 2000 let, ki ponuja nov vpogled v zgodnje obdobje krščanstva v Egiptu. Najdba osvetljuje časovno obdobje prehoda iz poganstva v krščanstvo in kaže na razvoj zgodnjih koptskih skupnosti v puščavskih regijah.
Naselbina, ki so jo odkrili v nekropoli Bagawat, je bila prvič naseljena v 3. stoletju pr. n. št. in nato ponovno uporabljena v času zgodnjega koptskega obdobja, med 3. in 7. stoletjem n. št. Na območju, ki se nahaja za znamenitim templjem Hibis, so arheologi odkrili več kot 260 ohranjenih struktur: opečnate hiše, cerkvi, grobnice, stenske poslikave, ostanke kuhinj, peči, shrambe za žito in tisoče keramičnih, steklenih in kamnitih fragmentov. Vse to skupaj priča o samozadostni in živahni puščavski skupnosti.
Večja izmed obeh cerkva je bila zgrajena po bazilikalnem načrtu, z osrednjo ladjo, stranskimi hodniki in kvadratnimi stebri, kar kaže na pomembnost in organiziranost skupnosti. Manjša cerkev ima na notranjih stenah ohranjene napise v koptskem jeziku. Na eni izmed fresk je upodobljen Jezus, ki ozdravlja bolnega človeka, druge poslikave pa prikazujejo prizore iz Tore. Odkritih je bilo tudi več tisoč napisov v grščini, latinščini, koptskem in arabskem jeziku, ki segajo skozi več stoletij.
"To odkritje odraža bogastvo in raznolikost egipčanske civilizacije v ključnih zgodovinskih obdobjih," je ob razkritju povedal egiptovski minister za turizem in starine Sherif Fathy. Vodja arheološke odprave Mohamed Ismail Khaled pa je poudaril, da so bile oaze v Zahodni puščavi pomembna središča družbenega in verskega življenja v različnih časih.
Kharga je danes glavno mesto egiptovske regije Nova dolina. V antiki pa je ležala ob pomembnih karavanskih poteh, kot je bila Darb al-Arbaeen proti Darfurju, in povezovala oazo z mesti kot so Abydos, Luksor, Esna in Dakhla. Dokaze o stalni naselitvi potrjujejo utrjena območja (Qala’at al-Lanja, al-Munira, Douche) ter številni peščenjakovi templji, med drugim Hibis, al-Ghawita, al-Nadura in Zayan.
Tempelj Hibis, ki meri skoraj 800 kvadratnih metrov, je bil zgrajen med letoma 510 in 490 pr. n. št. v času perzijskega kralja Dareja I., njegova dekoracija pa je bila dopolnjena do leta 69 n. št. Nekateri znanstveniki celo domnevajo, da temelji segajo v obdobje Srednjega kraljestva.
Znotraj nekropole Bagawat še danes stojijo ulice in zidovi, ki ustvarjajo vtis "zamrznjenega" mesta, medtem ko bližnji Ain Saaf označuje stanovanjsko območje. Skupne shrambe za žito, peči in organizirana pokopališča dajejo dragocen vpogled v to, kako so se zgodnji kristjani prilagajali življenju v zahtevnih puščavskih razmerah.
