Znanstveniki zdaj želijo odgovore poiskati s pomočjo analize DNK.
Ob odprtju stoletja zaprtih grobnic v enem najpomembnejših španskih samostanov so arheologi pričakovali zgodovinske odgovore. Namesto tega so naleteli na vrsto novih skrivnosti, od kraljičinega nenavadnega groba do okostij z ranami, ki še danes nimajo pojasnila.
V kraljevem samostanu svete Marije Pedralbes v Barceloni, ki letos obeležuje 700-letnico obstoja, so arheologi opravili eno najzanimivejših raziskav zadnjih let. Pri preučevanju najstarejših grobnic v samostanu so odkrili presenetljive podrobnosti o življenju, smrti in pogrebnih običajih srednjeveške Katalonije, obenem pa odprli vrsto novih vprašanj, na katera zgodovina za zdaj še nima odgovorov.
Samostan je leta 1327 ustanovila kraljica Elisenda de Montcada, žena kralja Jakoba II. Aragonskega in Valencijskega. Po moževi smrti se je preselila v kraljevo palačo, ki jo je dala zgraditi tik ob samostanu. Ko je junija 1364 umrla v starosti približno 70 let, so jo pokopali prav v ustanovi, ki jo je sama ustvarila.
V okviru priprav na jubilejno obletnico je raziskovalna skupina prvič podrobno preučila osem najstarejših grobov v samostanu. Arheološke, antropološke in genetske analize so prinesle nepričakovane rezultate. Namesto pričakovanega števila pokojnikov, so v grobnicah našli kar 25 okostij, kar je bistveno več, kot so domnevali doslej.
Z uporabo zgodovinskih virov, pogrebnih predmetov in analize pokopnih praks so strokovnjaki potrdili, da med ostanki res počiva kraljica Elisenda. Pokopana je bila v leseni srednjeveški krsti na nenavadni lokaciji med cerkvijo in samostanskim križnim hodnikom. Raziskovalci domnevajo, da je bila izbrana lokacija simbolna in naj bi odražala njeno dvojno vlogo kraljice in ustanoviteljice samostana.
Čeprav je bila ena najvplivnejših žensk svojega časa, je bila pokopana v preprostem samostanskem oblačilu. Kljub temu so arheologi v njeni krsti našli tudi ostanke svile, okrašene z zlatimi nitmi, ter vejice rožmarina in mirte. Analize njenih kosti kažejo, da je v poznejših letih trpela za osteoartritisom.
Še več presenečenj pa so prinesli drugi grobovi. Med njimi so našli ostanke prve opatice samostana Sobirane Olzet, ki je imela na obrazu poškodbo, za katero strokovnjaki menijo, da bi lahko nastala zaradi vboda z nožem tik pred smrtjo ali ob njej.
Še bolj skrivnostna je bila grobnica, za katero so dolgo verjeli, da pripada drugi opatici Francesci Saportelli. Namesto ene osebe so v njej našli ostanke devetih ljudi. Med njimi so bili tudi štirje moški z vbodnimi ranami na lobanjah. Kaj se jim je zgodilo in zakaj so bili pokopani v samostanu, za zdaj ostaja nepojasnjena srednjeveška uganka.
Tudi druga grobnica je obrnila zgodovinske domneve na glavo. Strokovnjaki so bili prepričani, da v njej počiva znameniti vitez Artau de Foces. Ob odprtju pa so našli posmrtne ostanke dveh odraslih žensk in treh dojenčkov. Ena izmed žensk je imela celo še vedno vidne ostanke spetih las. O vitezu ni bilo nikakršne sledi.
Raziskava je razkrila tudi širšo sliko življenja v samostanu. Pokazalo se je, da so bile tam pogosto pokopane starejše ženske iz višjih družbenih slojev. Prav tako so odkrili, da so grobnice skozi stoletja večkrat ponovno uporabljali. Med najdbami so bili različni tekstilni ostanki, sveče, vrvice ter aromatične in zdravilne rastline, ki so bile pomemben del pogrebnih obredov v 14. stoletju.
Znanstveniki zdaj želijo s pomočjo analize DNK ugotoviti identiteto pokopanih oseb, njihove morebitne sorodstvene povezave ter izvor. Upajo, da bodo s tem bolje razumeli družbo srednjeveške Katalonije, vlogo žensk in pogrebne običaje tistega časa.
Kot poudarjajo raziskovalci, je največji izziv prihodnjega leta povezati vse prve ugotovitve v celovito zgodovinsko zgodbo. Ne želijo namreč izvedeti le, kdo so bili ljudje, pokopani v samostanu, temveč tudi, kako so živeli, kako so umrli in kako se jih je njihova družba spominjala. Sedem stoletij po smrti kraljice Elisende tako samostan Pedralbes še vedno skriva skrivnosti, ki jih zgodovinarji šele začenjajo odkrivati.
