Pod oltarjem stare cerkve so po več kot treh stoletjih našli okostje, ki bi lahko rešilo eno najbolj trdovratnih zgodovinskih ugank. Toda kaj, ko vsak nov dokaz skrivnost le še nekoliko dodatno zaplete.
Je po 353 letih vendarle mogoče, da so našli posmrtne ostanke človeka, ki je navdihnil enega najbolj prepoznavnih junakov svetovne književnosti? V nizozemskem Maastrichtu se je razvnela prava arheološka polemika zaradi okostja, odkritega v bližini oltarja tamkajšnje cerkve. Kot smo že poročali, obstaja možnost, da bi lahko pripadalo Charlesu de Batzu de Castelmoru, resničnemu d'Artagnanu, po katerem je Alexandre Dumas oblikoval znamenitega junaka iz zgodbe o treh mušketirjih.
Toda 5 mesecev po odkritju dokončnega odgovora še vedno ni. Nekateri podatki se s teorijo presenetljivo dobro ujemajo, drugi ji nasprotujejo, zadnje upanje za razrešitev stoletja stare skrivnosti pa zdaj predstavlja analiza starodavne DNK. "Kako napreduje raziskava? To nas vpraša vsak obiskovalec," pravi Alina Goebel, ki vodi d'Artagnanov muzej v njegovem rojstnem kraju Lupiac na jugozahodu Francije.
Resnični mušketir padel pred Maastrichtom
Charles de Batz de Castelmore se je rodil v Gaskonji med letoma 1610 in 1615. Njegovo življenje je pozneje postalo izhodišče za Dumasovega d'Artagnana, toda resnični mušketir je imel tudi brez literarnih dodatkov dovolj razburljivo življenjsko zgodbo. Umrl je 25. junija 1673 med obleganjem Maastrichta, ko ga je zadela mušketna krogla.
Francoski kralj Ludvik XIV., ki je bil navzoč pri obleganju, je po smrti svojega zvestega služabnika ukazal mašo njemu v čast. Toda nato se je za d'Artagnanom izgubila ena najpomembnejših sledi. Kje so ga pokopali, ni bilo nikoli zanesljivo ugotovljeno.
Njegov grob so iskali več kot tri stoletja. Že leta 2005 je zgodovinarka Odile Bordaz, ki velja za eno največjih poznavalk resničnega d'Artagnana, kot možen kraj pokopa izpostavila Wolder, danes stanovanjsko četrt Maastrichta. Isti skrivnosti je skoraj tri desetletja sledil tudi arheolog Wim Dijkman. In prav njegova vztrajnost je na začetku leta 2026 pripeljala do odkritja, ki je sprožilo precej več kot samo zgodovinsko razpravo.
Kopal je brez dovoljenja in našel okostje
Lokalna župnija pri cerkvi sv. Petra in Pavla je leta 2025 vendarle privolila v arheološka izkopavanja. Toda Dijkman je bil takrat že upokojen, odnosi z njegovim naslednikom Gilbertom Soetersom pa so se poslabšali. Občina in njegov naslednik sta ga iz raziskave izključila. Dijkman se s tem ni sprijaznil. Januarja in februarja letos je brez uradnega dovoljenja nadaljeval izkopavanje in v bližini cerkvenega oltarja naletel na človeško okostje.
"Če je to d'Artagnan, bo to vrhunec moje kariere," je dejal po odkritju. Toda zgodba je kmalu dobila precej nenavaden zasuk. Mestne oblasti v Maastrichtu so za izkopavanje izvedele po naključju in ga 5. marca razglasile za nezakonito. Občina je nato 13. marca organizirala svoje nujno arheološko izkopavanje, pri katerem so sodelovali antropologi z univerze uporabnih znanosti Saxion in strokovnjaki arheološke agencije BAAC.
Medtem je Dijkmanova osebna zgodba postajala skoraj tako nenavadna kot samo odkritje. 27. aprila je zaradi svojih zaslug na področju arheologije postal vitez reda Oranje-Nassau. Le dobre tri tedne pozneje, 20. maja, so ga aretirali zaradi suma nezakonitega izvajanja arheoloških izkopavanj in posedovanja človeških kosti.
Prvi podatki so se ujemali
Analiza okostja je sprva ponudila nekaj zelo zanimivih podatkov. Posmrtni ostanki pripadajo moškemu, visokemu približno 1,74 metra, ki je umrl v starosti med 44 in 66 let. Takšen profil bi se lahko ujemal z d'Artagnanom. Še več pozornosti je sprva vzbudil predmet, ki so ga našli ob ostankih in za katerega se je pojavila domneva, da bi lahko šlo za mušketno kroglo.
Če bi se to potrdilo, bi bila povezava izjemno zanimiva. Zgodovinski viri namreč govorijo prav o tem, da je d'Artagnan med obleganjem Maastrichta umrl zaradi strela iz muškete. Toda laboratorijska analiza je teorijo hitro podrla. Masna spektrometrija je pokazala, da predmet sploh ni mušketna krogla, temveč 3,3 grama težak odlomek železnega žeblja.
Nato je prišlo še več vprašanj. Tudi radiokarbonsko datiranje ni ponudilo odgovora, ki so ga raziskovalci iskali. Časovni razpon je bil izjemno širok: rezultati so pokazali, da bi lahko človek živel oziroma umrl kadarkoli med letoma 1500 in 1900. Leto 1673 je torej znotraj tega obdobja, vendar je razpon prevelik, da bi lahko samo na njegovi podlagi okostje povezali z d'Artagnanom. Še bolj nenavadno presenečenje je prinesla analiza kolagena. Pokazala je, da je približno 27 do 30 odstotkov prehrane pokojnika predstavljala morska riba.
Takšen delež je precej višji od tistega, ki bi ga raziskovalci pričakovali pri človeku iz Gaskonje, ki je večji del življenja preživel v Parizu in Lillu. Prehranski vzorec naj bi bil bolj skladen s prehranjevalnimi navadami v delih vzhodne in južne Evrope. To sicer še ne pomeni, da okostje zagotovo ne pripada d'Artagnanu, vendar je v zgodbo vneslo nov dvom.
Odgovor zdaj iščejo v enem samem zobu
Maastrichtske oblasti so zato financirale novo analizo starodavne DNK, ki jo opisujejo kot ključni naslednji korak raziskave. Vzorec so pridobili iz korenine kočnika, z genetsko analizo pa želijo med drugim izvedeti več o geografskem izvoru pokojnika. Raziskavo vodi profesor Maarten Larmuseau, genetski genealog z univerze v Leuvnu v Belgiji, ki je znan po raziskovanju in razreševanju zgodovinskih primerov s pomočjo genetike.
Celotna analiza naj bi trajala približno šest mesecev. Toda niti DNK morda ne bo prinesla dokončnega odgovora. D'Artagnanova neposredna družinska linija je namreč izumrla sredi 19. stoletja, zato raziskovalci nimajo preprostega načina, da bi DNK okostja primerjali z neposrednim potomcem. Poiskati bi morali oddaljene sorodnike po stranskih družinskih linijah in rekonstruirati zapleteno genealoško mrežo, ki sega več stoletij v preteklost.
Tudi zato so oblasti pri napovedih previdne. "Upam do zadnjega trenutka, toda ali je to res realistično? Nočem se prepustiti preveč romantični predstavi," je priznal župan Maastrichta Wim Hillenaar. Za zdaj tako ostaja le okostje pod cerkvenim oltarjem in vrsta indicev, ki vlečejo vsak v svojo smer. Starost in telesne značilnosti pokojnika možnosti ne izključujejo, domnevna mušketna krogla se je izkazala za žebelj, njegova prehrana pa odpira nova vprašanja. Po 353 letih je skrivnost d'Artagnanovega groba morda bližje razrešitvi kot kadarkoli prej. Povsem mogoče pa je tudi, da je pod oltarjem v Maastrichtu ležal nekdo drug. Človek, čigar ime je zgodovina že zdavnaj pozabila.
