V eni najbolj znamenitih cerkva je starodavna kamnita krsta stoletja skrivala zgodbo, ki se je izkazala za precej drugačno, kot so arheologi sprva domnevali.
Arheologi so prišli do pomembnega odkritja, ki osvetljuje eno od dolgoletnih skrivnosti znamenite Westminstrske opatije v Londonu. V središču raziskave je kamniti sarkofag iz 4. stoletja, v katerem so našli človeško okostje. Čeprav je krsta nastala v času rimske vladavine na Britanskem otočju, je podrobna analiza pokazala, da človek, ki je počival v njej, sploh ni živel v rimskem obdobju.
Ugotovitve je v znanstveni reviji Journal of the British Archaeological Association predstavil profesor Warwick Rodwell, arheološki svetovalec Westminstrske opatije. Njegova raziskava je potrdila, da so menihi starodavni rimski sarkofag več stoletij po njegovi izdelavi uporabili za pokop pomembnega cerkvenega dostojanstvenika.
Prvotno je bila apnenčasta krsta namenjena Rimljanu z imenom Valerius Amandinus, ki je živel v četrtem stoletju. Toda na njenem pokrovu je vklesan velik latinski križ, visok približno 183 centimetrov, značilen za anglosaško obdobje. Prav ta podrobnost je raziskovalcem ponudila pomemben namig, da sarkofag in njegov poznejši uporabnik ne pripadata istemu zgodovinskemu obdobju.
Raziskovalci so razkrili tudi presenetljivo veliko podrobnosti o pokojnikovem življenju. Šlo je za moškega, starega od 35 do 49 let, ki je meril približno 175 centimetrov. Pregled kosti je pokazal, da je trpel za osteoartritisom in protinom, boleznijo, povezano s kopičenjem sečne kisline v sklepih. Na njegovem okostju so odkrili tudi sledove dveh zlomljenih reber, ki sta se pred smrtjo že zacelili.
Posebno zanimive so bile sledi bele snovi v notranjosti sarkofaga. Izkazalo se je, da gre za ostanke apna, s katerim so posuli pokojnika. Telo so nato položili v leseno krsto, ki so jo namestili v večji kamniti sarkofag. Les je skozi stoletja razpadel, kamnita zunanja krsta pa se je ohranila.
Kdo je bil človek, ki so mu namenili tako izjemen pokop?
Profesor Rodwell je na podlagi kraja pokopa, velikosti sarkofaga in izrazitega krščanskega znamenja na pokrovu sklenil, da je moral pokojnik pripadati samemu vrhu takratne benediktinske skupnosti. Pokop v tako razkošni kamniti krsti znotraj opatijske cerkve namreč ni bil običajna čast. Raziskava je izbor možnih imen zožila na dva opata, ki sta Westminstrski samostan vodila v obdobju, iz katerega izvirajo človeški ostanki.
Najverjetnejši kandidat je opat Ælfwig, ki je samostan vodil skoraj 27 let, vse do smrti okoli leta 1020. Rodwell njegovo identiteto ocenjuje kot posebej verjetno tudi zato, ker je bil Ælfwig že pred imenovanjem za opata član tamkajšnje meniške skupnosti.
Druga možnost je njegov naslednik, opat Wulfnoth, ki je Westminstrski samostan vodil do smrti leta 1049. Tudi njegovo življenjsko obdobje se ujema z rezultati radiokarbonske analize, zato ga raziskovalci ne morejo povsem izključiti. Čeprav dokončne potrditve pokojnikovega imena še ni, je raziskava razrešila bistveno vprašanje: v rimski krsti ni bil pokopan Rimljan iz četrtega stoletja, temveč pomemben srednjeveški benediktinski opat, ki je živel približno 600 let pozneje.
Starodavni sarkofag si je danes mogoče ogledati v galerijah Queen's Diamond Jubilee Galleries v Westminstrski opatiji. Predstavlja redek primer predmeta, ki je v različnih zgodovinskih obdobjih služil različnim ljudem in pri tem ohranil sledove obeh svetov – rimskega in srednjeveškega.
