Čisto navaden dopust dveh Slovencev se je spremenil v življenje na Maldivih

Na Maldive, kjer živita že sedem let, smo poklicali Natašo Rajgelj. Ujeli smo jo v njeni 'dnevni sobi', na kotičku na plaži, z razgledom na širno turkizno morje, med popoldansko kavo v senci palme. Sliši se rajsko, kakšno pa je v resnici življenje v tej 7000 kilometrov stran oddaljeni otoški državi? Vse to smo povprašali sogovornico, s katero sva se dogovorili za tikanje, zato pogovor v taki obliki tudi objavljamo.

Selitev na rajsko otočje je želja mnogih, a le malokdo to tudi uresniči. Vama je uspelo. Kakšna je vajina zgodba? 

Pred sedmimi leti sva z možem Janezom odšla za dva tedna na počitnice na Maldive. Takoj nama je bila všeč tamkajšnja energija. Ko sva se vrnila domov, v Kranj, sva bila že po enem tednu odločena, da bi šla še enkrat. V tistem času sva oba imela nore službe, od sedmih zjutraj do sedmih zvečer. Jaz sem delala kot podatkovni analitik, Janez kot živilski tehnolog.

ʺTako ti še bolj ugaja pobegniti v svet, ki je malo drugačen, kjer ni hitenja in živčnosti, kjer živijo po 'saj bo' življenjskem nazoru.ʺ  

Res sva šla še enkrat, na isti otok, v isto prenočišče. Malo sva že začela prijateljevati z domačini in lastnik najinega prenočišča je imel vse 'razštelano'. Po dve uri smo čakali na izlet. Vse je delovalo zelo počasi, po maldivsko, samo da midva takrat nisva vedela, da je to normalno (smeh). Ko sem lastniku enkrat omenila, da bi to moral malo bolje organizirati, je pripomnil, da pa naj midva prideva tja živet in mu pomagat, da bi bili partnerji. Seveda sva rekla, da ne, videla sva tisoč ovir in razlogov, zakaj ne. Spet sva se vrnila domov in spet nama Maldivi niso dali miru. Vprašala sem se: ʺZakaj točno midva tega ne moreva narediti?ʺ In potem ugotoviš, da v resnici lahko to narediš in tako so nastali Očarljivi Maldivi. 

Koliko časa pa je trajalo od odločitve do dejanske selitve? 

Ko sva se odločila za ta korak, nisva vedela, ali bo šlo ali ne, zato nisva upala tvegati in oba naenkrat pustiti služb. Janez je v tistem času ravno začel novo službo in neodgovorno bi bilo po treh mesecih reči 'adijo'. Jaz pa sem bila v isti službi že 15 let in čas je bil za spremembo v življenju. Tako sem prvo leto na Maldivih živela sama in razvijala najin turistični posel, Janez pa je delal v Sloveniji. Potem se mi je pa pridružil. V Sloveniji imava še vedno hišo, v kateri živi in jo ohranja prijateljica, ki se je v tistem času ravno ločevala. To je bila res najboljša možna rešitev in včasih pomislim, da je bilo vse skupaj kar tako namenjeno.

Praviš, da je življenje povsem drugačno – ni živčnosti, hitenja, vse poteka bolj počasi. Sta se na to težko privadila?

Uf, ja, je bil potreben kar konkreten miselni preskok (smeh). Meni je bilo malo lažje, ker sem po naravi flegmatik, Janez pa je bil vzgojen bolj v nemškem smislu točnosti. Če nekdo nekaj reče, mora biti točno tako. Zato je bilo njemu malo težje. Je pa maldivski način življenja za evropske možgane pravi trening potrpežljivosti (smeh).

Se spomniš kakšne situacije, ko je bila potrpežljivost najbolj na preizkušnji?

Največ živcev nama je pojedla selitev. Sprva sva namreč živela na otoku blizu Maleja, glavnega mesta. Ko so otok umetno povečali, sva ugotovila, da to ni več to. Dobesedno so s peskom zasuli celotno laguno, ki je obkrožala otok.

ʺVčasih je njihov odnos zares 'šalabajzerski' in kapital tudi v tem še kako ogroženem delu sveta prevlada nad tistim, kar bi res moralo biti pomembno.ʺ 

Zato sva iskala lokacijo, kamor bi preselila najino dejavnost. Vse sva se že dogovorila z enim domačinom, ta pa je v zadnjem trenutku odpovedal dogovor. Čez noč sva ostala brez vsega, naslednji dan pa so prihajali gostje. Ob desetih zvečer še nisem vedela, kam jih bomo nastanili.

Kje točno živita danes?

Živiva na otoku Vashafaru, 300 kilometrov severno od glavnega mesta Maleja. Zaradi te razdalje, ki jo večinoma premagujemo z letali (z gliserjem je 6 ur vožnje), je otok še neokrnjen in ni natrpan s turisti. Gre za lokalni otok, ki je dolg okoli 2 kilometra in ima vso potrebno infrastrukturo, šolo, mošejo, pokopališče, imamo tudi mini javno upravo, župana, svetnike, krajevno skupnost. Pravzaprav lahko večino stvari urediš na otoku in v Malo greva le dvakrat ali trikrat na leto. Sicer pa živiva v zelo povezani skupnosti okoli 200 domačinov.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Charming Maldives (@charming_maldives)

Domačini so do prišlekov velikokrat nezaupljivi ali pa v njih vidijo zgolj denar. Kako so vaju sprejeli?

Maldivci so odprti in srčni ljudje, do tujcev imajo prijeten odnos. Tudi do turistov, nič nenavadnega ni, če te povabijo k sebi domov na kavo, čaj ali kosilo. Zelo so povezani in znajo stopiti skupaj.

 ʺČe se zaradi vzdrževalnih del vleče ribiški čoln iz vode, ni treba nikogar prositi za pomoč, ker prihitijo vsi.ʺ  

Ali pa če kdo potrebuje zahtevnejše zdravljenje v Indiji, ki ga maldivska vlada ne krije, zanj na otoku pripravijo dobrodelne dogodke, v trgovini pri blagajni pa se v ta namen zbira denar.

Kakšen je potem zdravstveni sistem? Je običajno, da se na zdravljenje odhaja v Indijo?

Zdravstveni sistem je dobro organiziran. Vsak otok, ki ima stalne prebivalce, ima tudi zdravnika. Znotraj vsakega atola je bolnišnica, mi imamo do nje 5 minut z gliserjem. Če so res nujne situacije, pride urgentni čoln in te odpelje v večjo regionalno bolnišnico ali pa z letalom v Male. V primeru resnih zdravstvenih stanj, kot so na primer transplantacije, je običajno, da se pacient odloči za zdravljenje v Indiji, predvsem zato, ker so tam veliko bolj izkušeni zdravniki. Toda finančno si morajo to kriti sami.  

Pa je to mogoče, kakšen je maldivski življenjski standard?

Standard ni tako slab. Turizem precej dobro polni državno blagajno, sploh tisti del, ko otoke dolgoročno najemajo znane hotelske verige.

 ʺVsak Maldivec dobi po 65. letu starosti pokojnino, ne glede na to, ali je kaj delal v življenju ali nič.ʺ 

Živijo pa precej preprosto in nepotrošniško, v eni hiši po tri generacije skupaj. Otroci dneve preživljajo zunaj, v naravi, ne zavijajo jih v vato. Najstniki pa so zelo podobni kot v Sloveniji – s telefonom v roki.

Kako je z dobavo hrane na tako oddaljenem otoku?

Dobava hrane je dobro organizirana. Enkrat na teden pride ladja, ki pripelje stvari za štiri okoliške otoke. Jaz vse potrebno naročim pri dobaviteljih v Maleju, oni to dostavijo na ladjo, mi pa potem tukaj prevzamemo. V sedmih letih, odkar sva midva na Maldivih, se je veliko spremenilo.

 ʺČe je bilo na začetku mogoče dobiti samo mleko v prahu, danes pijemo že povsem normalno kravje mleko. Veliko več je zahodnjaške hrane, seveda tudi po zahodnjaških cenah.ʺ  

Tukajšnja običajna jed pa je še vedno sestavljena iz riža in rib ter različnih izpeljank teh sestavin. Najini gostje se velikokrat šalijo: ʺKaj bo pa danes za kosilo? Mogoče riž?ʺ (smeh).

S čim konkretno znotraj turizma se vidva ukvarjata?

Midva imava t. i. guesthouse -  gostom nudiva nočitev, hrano in različne aktivnosti. Vozovnico za letalo do Maleja si gostje uredijo sami, od tam naprej pa za vse poskrbimo mi. Vse to s pomočjo maldivskih partnerjev, pri katerih sva zaposlena, saj kot tujec ne moreš biti lastnik ničesar. Sicer pa posel vodiva povsem samostojno, imava zaposleno lokalno osebje.

ʺOgromno gostov se vrača, tako da jih že poznamo in z mnogimi so se spletle prijateljske vezi. Zelo veliko, sploh med šolskimi počitnicami, je Slovencev.ʺ 

Prihajajo prav vse generacije, od dojenčkov naprej. Trenutno pri nama že sedmič 'prezimuje' starejša gospa iz Kanade, ki pride na toplo kar za tri mesece. Veliko se jih pride potapljat. Midva z Janezom sva se oba okužila z 'virusom potapljanja', na suhem ne zdrživa dolgo in to strast prenašava na najine goste.

Ravno, ko sta dodobra postavila posel na noge, je prišel koronavirus, kot praviš, za vaju zelo težko obdobje. Kako sta ga preživela?

Res je bilo težko. Ne toliko z zdravstvenega vidika, saj smo na otoku imeli samo dva primera virusa. Pač pa finančno. Gostov ni bilo, osebje pa sva želela obdržati. Težko je dobiti lokalne ljudi, na katere se res lahko zaneseš. Morala sva poskrbeti zanje, za njihove plače, da so lahko preživeli svoje družine. Ko so se vrnili prvi gostje, smo bili presrečni. Od tedaj skušava imeti najino storitev čim več časa odprto, tudi dopust si razdeliva, tako da je eden od naju vedno tukaj.

'Domov' praviš Sloveniji. Kje pa se počutiš doma?

Slovenija bo vedno moj dom, doma pa se počutim tam in tu. Ko sem v Sloveniji, pa rečem, da grem domov na Maldive. Maldivi imajo vse, kar mi ugaja, saj res nisem zimski človek in narava je preprosto sanjska in čudovita. Bujna vegetacija, turkizne lagune, čaroben podvodni svet, palme in sonce.

 ʺEdina stvar, ki je pri življenju na drugem koncu sveta res težka in jo pogrešam, so prijatelji in družina.ʺ  

Pogrešam odnose z njimi. Je pa super, da živimo v svetu povezljivosti in da se ni nobena težava vsak dan slišati in videti prek videoklica. Nekateri tudi pridejo k nama na obisk. Moja in Janezova mama vsako leto. Sprva jima je bilo izjemno težko, da se seliva na drug konec sveta. Zdaj, ko pa na lastne oči vidita, da nama je lepo tukaj, sta tudi onidve pomirjeni.  

Nataša, kje se vidiš čez deset ali dvajset let?

Uh, nisem prava oseba za to vprašanje, saj res ne razmišljam toliko vnaprej. Včasih niti ne za jutri, kaj šele za deset let. S tega vidika sem malo Maldivca po duši (smeh). Trenutno je tukaj super in nama to ustreza, zato ne vidiva potrebe za spremembe. Ko nama pa ne bo več všeč, bova razmišljala, kam in kako naprej. Za zdaj nama niti za trenutek ni bilo žal, da sva sprejela to življenjsko odločitev. Če bi vedela, kako kul je, bi to naredila že zdavnaj … Življenje je res lepše v japonkah.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del