V globinah naše preteklosti se skriva zgodba, ki razkriva, da razvoj človeštva v resnici sploh ni bil tako "preprost", kot se zdi na prvi pogled ...
Človeška evolucija nikakor ni bila enosmeren proces. Znanstveniki danes ugotavljajo, da smo sodobni ljudje dejansko rezultat tisočletij križanj med različnimi človeškimi vrstami, od neandertalcev do skrivnostnih denisovancev.
Dolgo je prevladovalo mnenje, da se je človek razvil iz enega samega prednika, kot sta Homo erectus ali Homo heidelbergensis. Toda genetika kaže drugačno sliko: sodobni ljudje smo genetski mozaik, saj so se naši predniki pogosto križali z drugimi skupinami homininov.
Prava prelomnica je prišla leta 2010, ko je bilo prvič sekvencirano genomsko zaporedje neandertalcev. Raziskava je pokazala, da imajo ljudje neafriškega porekla v povprečju približno 2 % neandertalske DNK, kar dokazuje redno medvrstno parjenje.
Kmalu zatem so znanstveniki v Altajskih gorah v Sibiriji odkrili droben košček prsta, ki je razkril obstoj nove človeške skupine – denisovancev. Od takrat so bili najdeni še zobje, čeljust in del lobanje, a kljub skromnim ostankom genetika dokazuje, da so se križali tudi z nami.
Genetske analize so odkrile vsaj tri dogodke, ko so denisovanske populacije predale svoje gene sodobnim ljudem. Nekateri izmed teh genov prinašajo še danes ključne prednosti:
- toleranca na hipoksijo (pomembna pri Tibetancih, ki živijo na veliki nadmorski višini),
- močnejši imunski odziv,
- boljša presnova maščob, kar je bilo koristno za življenje v arktičnem mrazu, denimo pri Inuitih.
Medtem ko so nekatere genetske lastnosti olajšale preživetje v ekstremnih okoljih, druge niso bile tako koristne. Znanstveniki povezujejo nekatere neandertalske gene z boleznimi, kot so diabetes tipa 2, lupus in Crohnova bolezen. Celo nagnjenost k nikotinski odvisnosti bi lahko imela korenine pri naših davnih sorodnikih.
Nova odkritja fosilov in izboljšane genetske tehnike razkrivajo, da je bilo naše evolucijsko drevo daleč od linearnega razvoja. Namesto ravne veje gre za prepleteno mrežo križanj, kjer so sodobni ljudje, neandertalci in denisovanci pogosto delili tako prostor kot gene.
Zadnje raziskave, denimo analiza slovitega fosila "Dragon Man" na Kitajskem, dodatno krepijo mnenje, da bi morali denisovance morda priznati kot samostojno vrsto. A hkrati dejstvo, da so se vse te skupine lahko uspešno križale, kaže na to, da smo bili - po nekaterih definicijah - morda vsi del iste vrste.
Znanstveniki, kot je dr. Linda Ongaro s Trinity College Dublin, opozarjajo, da bo potrebnih še desetletja raziskav, da razpletemo to zapleteno zgodbo. Podrobnejše analize premalo raziskanih populacij bi lahko razkrile skrite sledi denisovanske dediščine, medtem ko bi nova arheološka odkritja pomagala zapolniti praznine v našem razumevanju. Naša zgodovina torej še zdaleč ni zgodba o eni sami vrsti, temveč o več tisočletjih srečanj, mešanj in prilagajanja. In prav zato smo danes to, kar smo.
