Nova arheogenetska študija je z analizo starodavne DNK razkrila presenetljive povezave, ki segajo tisočletja nazaj in bi lahko preoblikovale naše razumevanje evropske zgodovine.
Nova znanstvena študija, objavljena v ugledni reviji Nature, razkriva presenetljive genetske povezave med sodobnimi Estonci, Finci in Madžari ter starodavnimi prebivalci Sibirije, ki so pred približno 4500 leti naseljevali gozdne stepe okoli Altajskega gorovja.
Raziskovalci so analizirali DNK 180 posameznikov, ki so živeli v severni Evraziji med mezolitikom in bronasto dobo (med 11.000 in 4000 leti nazaj), ter njihove genome primerjali z več kot 1300 že analiziranimi starodavnimi osebki in sodobnim prebivalstvom. Ključna ugotovitev je povezana z genetskim vzorcem, ki so ga poimenovali Yakutia_LNBA (pozna neolitika do zgodnje bronaste dobe), prisotnim pri ljudeh iz Sibirije v obdobju med 4500 in 3200 leti nazaj.
Avtorji študije, med njimi Tian Chen Zeng z univerze Harvard, poudarjajo, da je ta genetski vzorec "nedvoumno povezan s starodavnimi in sodobnimi uralsko govorečimi populacijami". Uralščina, ki zajema več kot 20 jezikov, ima najpomembnejše predstavnike prav v estonščini, finščini in madžarščini – treh jezikih, ki so v Evropi edinstveni, saj ne spadajo med indoevropske jezike.
Medtem ko okoliški narodi skoraj ne kažejo znakov vzhodnoazijske dediščine, je Yakutia_LNBA edina takšna genetska sled, prisotna pri skoraj vseh Uralcih, tako starodavnih kot sodobnih. Raziskovalci domnevajo, da so nosilci tega vzorca pripadali starodavni kulturi Ymyyakhtakh, ki je vključevala napredno keramično tehnologijo ter orodja iz brona, kamna in kosti. Prav ta kultura naj bi se pred približno 4000 leti razširila južno, proti območju današnje Rusije, Mongolije, Kazahstana in Kitajske, s čimer naj bi se hkrati širile tudi uralske jezikovne skupnosti.
Zeng poudarja, da je Yakutia_LNBA mogoče razumeti kot genetski "sledilni barvilo", s katerim lahko spremljamo širjenje uralskih skupin z vzhoda proti zahodu.
A povezava med genetiko in jezikom ostaja občutljiva tema. Arheologinja Catherine Frieman z avstralske nacionalne univerze opozarja, da DNK sama po sebi ne določa jezika, ki ga posameznik govori: "Genetska zasnova ne pove ničesar o tem, katere jezike govoriš ali kateri je tvoj primarni jezik."
Čeprav raziskava neposredno ne obravnava večjezičnosti, Zeng meni, da so bili starodavni prebivalci skoraj zagotovo večjezični. "Kljub temu pa bi večja jezikovna sprememba skoraj zagotovo zahtevala selitev ali vključevanje večjega števila novih govorcev, kar bi pustilo sled v genetski sliki," še pojasnjuje.
Čeprav študija ne daje dokončnih odgovorov o jezikovni zgodovini, prinaša dragocene podatke o starodavni populacijski dinamiki in dodaja pomemben košček v mozaik razumevanja zgodovine Evrazije ter izvora narodov, kot so Estonci, Finci in Madžari.
