V močvirnatih nižinah ob dveh rekah se je pred tisočletji zgodilo nekaj, kar je za vedno preoblikovalo obraz Evrope.
Pred približno 4500 leti je zahodno Evropo preplavila nova skupnost, ki je v nekaj stoletjih spremenila genetsko, jezikovno in kulturno podobo celine. Prečkala je Rokavski preliv, skoraj povsem nadomestila neolitske prebivalce Britanije, ki so postavili kamnite bloke Stonehengea, ter se razširila po današnji Nemčiji, Franciji, Iberskem polotoku in Italiji. Arheologi so jo po značilnih zvonasto oblikovanih čašah poimenovali kultura zvončastih čaš.
Zdaj nova obsežna genetska raziskava razkriva, kje naj bi se začel ta izjemni vzpon. Mednarodna skupina genetikov in arheologov je s pomočjo starodavne DNK ugotovila, da se je ta kultura oblikovala v posebnem prazgodovinskem talilnem loncu na območju današnje Belgije, Nizozemske in zahodne Nemčije, v nižinah ob rekah Ren in Meuse.
Raziskovalci so analizirali genetske podatke 112 posameznikov, ki so živeli med 8500 pr. n. št. in 1700 pr. n. št. Podatki kažejo, da se je prav tam dolgo ohranila populacija lovcev in nabiralcev, ki je bila drugod po Evropi skoraj povsem izpodrinjena z razmahom kmetijstva. Medtem ko so anatolski kmetje po letu 6500 pr. n. št. v večini Evrope nadomestili prvotno prebivalstvo, so v močvirnatih nižinah ob Severnem morju lovci in nabiralci preživeli še približno 3000 let dlje kot drugod.
Ključni preobrat se je zgodil, ko so se tem staroselskim skupinam pridružili priseljenci s stepskim poreklom, potomci pastirskih ljudstev, ki so se okoli 3000 pr. n. št. začela širiti z območja severno od Črnega morja. Ti so s seboj prinesli genetsko dediščino in verjetno tudi zgodnje oblike indoevropskega jezika, iz katerega so se pozneje razvili številni današnji evropski in azijski jeziki.
V nižinah ob Renu in Meusu je prišlo do dolgotrajnega sobivanja in mešanja skupnosti. Genetski podatki kažejo, da je bil delež kmečke dediščine posebej izrazit v mitohondrijski DNK in na kromosomu X, kar nakazuje, da so bile ženske pogosto posrednice med skupinami. Postopoma se je oblikovala populacija, katere približno polovica je bila potomka lovcev in nabiralcev, polovica pa potomka kmetov in stepskih priseljencev.
Okoli leta 2500 pr. n. št. pa je prišlo do prelomnega trenutka, ki ga raziskovalci imenujejo prehod v obdobje zvončastih čaš. Nov val priseljencev s stepskim poreklom je okrepil njihov genetski vpliv, a značilna mešanica z lokalnim prebivalstvom je ostala prepoznavna. Prav ta edinstvena kombinacija se nato pojavi v Britaniji, kjer je v nekaj stoletjih prišlo do skoraj popolne genetske zamenjave prebivalstva.
Zakaj je bila širitev tako uspešna, ostaja odprto vprašanje. V nekaterih regijah ni jasnih dokazov o nasilju, drugod pa genetski podatki nakazujejo skoraj popolno zamenjavo moške linije, kar odpira možnost bolj nasilnih scenarijev. Raziskovalci omenjajo tudi možnost, da so zgodnje epidemije oslabele staroselske skupnosti, medtem ko so skupine s stepskim poreklom morda imele določeno odpornost. Prednost so lahko imeli tudi zaradi razvitejšega živinorejstva in večjega deleža živalskih beljakovin v prehrani.
Kultura zvončastih čaš je s seboj prinesla nove pogrebne običaje, naprednejšo obdelavo kovin in večjo povezanost med regijami. Z njo se je začel konec kamene dobe v zahodni Evropi in začetek bronaste dobe, ki je zaznamovala novo, tehnološko naprednejšo in bolj prepleteno celino.
