Na sobivanje sta imeli precej različen pogled.
Zaradi visokih življenjskih stroškov se vse več ljudi odloča za bivanje s sostanovalci. Takšna ureditev prinaša številne prednosti: delitev stroškov, družbo in občutek, da doma nikoli nisi povsem sam.
A hkrati zahteva tudi precej prilagajanja: različne navade, urniki in pričakovanja lahko hitro trčijo drug ob drugega.
Medtem ko nekaterim tak način življenja ustreza, saj jim bližina drugih ljudi pomeni tudi socialno oporo, drugi bolj cenijo mir in zasebnost. Prav to napetost med dvema povsem različnima načinoma življenja razkriva nedavna zgodba, ki je zaokrožila na Redditu.
Uporabnica je v objavi z naslovom "Kako naj sostanovalko prepričam, naj se neha družiti z mano" opisala svojo situacijo:
"Pred približno devetimi meseci sem se preselila v hišo, kjer živim še z dvema sostanovalkama. Ena se večinoma drži zase – običajno je v službi, na fakulteti ali pri prijateljih. Druga pa je skoraj ves čas doma. Pogosto pri njej tudi prespi njena mama, kar je že povzročilo nekaj napetosti med njo in ostalimi, a na splošno je vzdušje kar v redu.
Težava pa je, da sem bila, ko sem se vselila, do nje precej prijazna in sva imeli nekaj filmskih večerov. Vendar sem sčasoma ugotovila, da preprosto ni oseba, s katero bi želela biti prijateljica – imava zelo različni osebnosti, pa tudi situacija z njeno mamo mi ni bila najbolj pogodu. Zato se z njo ne želim več družiti.
Ko je v zadnjem času predlagala, da se druživa, sem se izgovorila, da sem zaposlena z delom ali drugimi obveznostmi – kar tudi drži. Delam polni delovni čas in sem vključena v več družabnih dejavnosti, zato domov pogosto pridem šele okoli osmih zvečer in res potrebujem čas zase. Ampak ona še kar vztraja. Kako naj jo pripravim do tega, da me neha vabiti, ne da bi bila nesramna?"
Kje postaviti mejo?
Glede na odzive uporabnikov takšne situacije niso tako redke. "Imela sem točno tako sostanovalko in v času, ko sva živeli skupaj, je to povzročalo precej konfliktov. A vseeno se mi je zdelo, da je dovolj v redu oseba, da si vzamem čas, da enkrat mesečno pojem večerjo z njo. Bila sem noro zaposlena, pisala sem diplomsko nalogo, delala, se prijavljala za službe ... hočem povedati, da enkrat mesečno kljub vsemu ni tako velika stvar. Bolje to kot da imaš sostanovalko, ki se počuti zavrnjeno in začne gojiti zamero do tebe," je zapisala neka uporabnica.
Čeprav so nekateri stopili na stran sostanovalke, češ da je normalno, da želi imeti dobre odnose s sostanovalci, pa so številni razumeli tudi avtoričino potrebo po samoti. "Vsi, ki pišejo, da naj boš prijazna z njo, me res živcirajo. Popolnoma prav imaš, če živiš z nekom, mu nikakor ne deluješ druženja," se je glasil nek komentar.
Še en uporabnik pa je izpostavil razliko v pričakovanjih. "Tvoja sostanovalka zveni kot nekdo, ki si želi živeti v skupnosti. Ti živiš živeti z ljudmi, v katerimi ste sicer v solidnih odnosih, a predvsem zato, da prihraniš pri najemnini. Nobeno prepričanje ni napačno. Samo razlika v pričakovanjih ustvarja težave."
Sostanovalstvo pogosto zabriše mejo med skupnim življenjem in prijateljstvom. Čeprav v "cimrskem" odnosu pristanemo povsem naključno, ne da bi si ga izbrali, marsikdo v tem vidi priložnost za druženje. A če nekdo, tako kot avtorica objave, pričakuje predvsem funkcionalen odnos – delitev prostora, ne nujno tudi časa – je ključno vprašanje, kako to razliko nasloviti brez nepotrebnih konfliktov.
Strokovnjaki za medosebne odnose običajno poudarjajo pomen jasne, a spoštljive komunikacije. Namesto ponavljajočih se izgovorov je pogosto učinkovitejši neposreden, a neobtožujoč pristop – na primer, da posameznik pojasni, da po napornem dnevu potrebuje čas zase in da mu takšen ritem ustreza.
Pomembno je tudi, da se izognemo vrednostnim sodbam. Ne gre za to, da je druga oseba "problematična", temveč za različen način preživljanja prostega časa.
Hkrati pa velja, da popolna odsotnost odziva ali nenehno zavračanje brez pojasnila lahko vodi v še več nerazumevanja. Jasno postavljene meje, podane na miren način, pogosto dolgoročno prinesejo več sproščenosti – tudi v skupnem domu.
