Iz betonskih tal stare vile je štrlel le konec skrivnostne vrvi, toda tisto, kar je bilo pritrjeno na njenem drugem koncu, je preprosto obnovo spremenilo v zgodbo, kakršne se običajno rojevajo le v filmih.
Med obnovitvenimi deli v kleti stare vile v dunajskem okrožju Penzing je vodoinštalater naletel na nenavaden kos vrvi, ki je gledal iz betonskih tal. Ko ga je poskušal izvleči, se vrv ni premaknila, zato je začel odstranjevati beton in pod njim odkril zarjavelo kovinsko skrinjo. V njej naj bi bilo približno 30 kilogramov zlatnikov, katerih vrednost so tedaj ocenili na okoli 2,3 milijona evrov! Po navedbah prvotnega poročila avstrijskega časnika Heute je šlo za zlate kovance z motivom Mozarta, nekateri pa naj bi bili še vedno v originalni embalaži.
Neimenovani delavec naj bi vrv opazil med rušitvenimi in obnovitvenimi deli novembra 2024. Sprva jo je poskušal osvoboditi z vlečenjem, ko pa to ni pomagalo, je prijel za kramp in lopato in odstranil del betonske plasti. Izkazalo se je, da je nekdo kovinsko skrinjo namerno zabetoniral v tla. "Kaj takšnega je resnično neverjetno. Na gradbiščih sem že od 15. leta. Tu in tam najdeš kakšen kovanec, toda takšno odkritje je neverjetno," je povedal za avstrijske medije.
Zgodba ima še posebej nenavaden preobrat. Vrv naj bi dan prej opazil že drugi delavec, vendar se mu ni zdela pomembna in jo je pustil pri miru. Radovednost, ki jo je pokazal njegov sodelavec, bi mu lahko po avstrijskih pravilih prinesla izjemno visoko nagrado.
Po vsega nekaj dneh je zaklad spet izginil
Pri zakladu, katerega prvotnega lastnika ni več mogoče ugotoviti, lahko namreč v določenih okoliščinah najdbo razdelita najditelj in lastnik nepremičnine. Prva poročila so zato navajala, da bi lahko delavec prejel polovico vrednosti najdenega zlata, čeprav vila ni bila njegova. Končna razdelitev je kljub temu odvisna od pravne opredelitve najdbe in morebitnih lastniških zahtevkov.
Takšne najdbe sicer v Evropi niso popolna redkost. Stare hiše, njive, gradbišča in morsko dno še vedno razkrivajo kovance, ki so jih njihovi lastniki skrili, izgubili ali pustili za seboj med vojnami in drugimi zgodovinskimi pretresi. V Angliji je - recimo - sedem prijateljev z detektorji kovin na njivi odkrilo 2584 srebrnikov iz obdobja med letoma 1066 in 1088. Zaklad, znan kot Chew Valley Hoard, so ocenili na več milijonov dolarjev in ga označili za eno najdragocenejših tovrstnih najdb v Veliki Britaniji.
Prav tako v Angliji je par med prenavljanjem gospodarskega poslopja iz 17. stoletja našel več kot sto kovancev iz časa angleške državljanske vojne. Na Češkem pa je ženska med sprehodom naletela na več kot 2100 zgodnjesrednjeveških srebrnikov. Nekateri zakladi so čakali pod vodo. Pri Sardiniji je potapljač zagledal kovinske ostanke, ki so arheologe pripeljali do desettisočev bakrenih in bronastih rimskih kovancev iz četrtega stoletja. V Nemčiji pa je delavec med pripravljanjem napeljave za bazen odkril približno 1600 srednjeveških kovancev, skovanih okoli leta 1320.
Dunajska zgodba je kljub temu posebna. Zaklada ni razkril detektor kovin, arheološko izkopavanje ali natančno načrtovano iskanje, temveč na prvi pogled od boga pozabljen kos vrvi, ki ga je nekdo pred leti pustil štrleti iz betona. Kdo je skrinjo skril, zakaj jo je zabetoniral in kam je po odkritju izginilo 30 kilogramov domnevnega zlata, ostaja nepojasnjeno.
