Arheologi so vstopili v pozabljeno grobnico in videli precej več, kot so si lahko mislili, da bodo.
Egiptovska puščava je znova razkrila delček svoje izjemne preteklosti. Arheologi so v oazi Dahla, sredi prostrane Zahodne puščave, odkrili približno 1700 let staro grobnico, ki že na prvi pogled izstopa zaradi nenavadne arhitekture. Toda največje presenečenje jih ni čakalo v njeni piramidasti zasnovi, temveč na kamniti plošči, vzidani v eno od sten. Na njej je ohranjenih 19 vrstic starogrškega besedila, ki razkrivajo ganljivo zgodbo o izgubi, žalovanju in ljubezni med očetom in sinom.
Grobnica je pripadala moškemu po imenu Pisechtes, znanemu tudi kot Psychtis, ki je živel v času, ko je bil Egipt del rimskega imperija. Raziskovalci domnevajo, da je bil pokojnik sodnik oziroma pomemben predstavnik lokalne skupnosti. V grobnici je bil pokopan skupaj z ženo, njuno zadnje počivališče pa je bilo zasnovano v obliki manjše piramide, kakršne so bile značilne za premožnejše prebivalce tamkajšnje oaze.
Besede, ki so preživele sedemnajst stoletij
Posebno pozornost strokovnjakov je pritegnila nagrobna stela, kamnita plošča z napisom, ki so jo arheologi našli vzidano v južno steno grobnice. Na njej je ohranjena elegija, pesem žalovanja, ki jo je pokojnemu očetu namenil njegov sin Sarapion.
Pisechtes je v besedilu opisan kot moder, prijazen človek, ki je drugim znal svetovati in jih usmerjati skozi življenje. Toda najmočnejši del pesmi se skriva v njenem zaključku, ko sin neposredno nagovori pokojnega očeta. "Poslušaj, oče!" se glasi del starodavnega zapisa.
Sarapion nato očeta prosi, naj sprejme pogrebne daritve, obredne izlive tekočine in izraze žalovanja svojih otrok. Gre za izjemno osebno pričevanje, ki razkriva, kako so čustveno ljudje že pred skoraj dvema tisočletjema doživljali izgubo najbližjih.
Klasicist Angelos Chaniotis z ameriškega inštituta za višje študije v New Jerseyju, ki pri izkopavanjih ni sodeloval, je za Live Science pojasnil, da gre za izviren in literarno izjemno dovršen nagrobni epigram. Posebej zanimiva je uporaba diakritičnih znamenj, med drugim naglasnih znamenj, ki po njegovem mnenju pričajo o visoki izobrazbi avtorja. Pesem naj bi nastala konec tretjega ali v začetku četrtega stoletja našega štetja, ko je bila oaza Dahla očitno tudi pomembno središče kulturnega in literarnega življenja.
Štirinajst stopnic v podzemni svet
Grobnico so odkrili strokovnjaki egiptovskega vrhovnega sveta za starine med raziskovanjem nekropole Bir al-Shaghala, starodavnega pokopališča, kjer so pokopavali pripadnike premožnejših slojev mesta Mothis, nekdanje prestolnice oaze. Izkopavanja na tem območju potekajo že od leta 2002, najnovejša najdba pa je ena od pomembnejših zaradi izjemne kombinacije arhitekturnih, verskih in pisnih elementov.
Do vhoda v grobnico vodi stopnišče s štirinajstimi stopnicami. Sam vhod je izdelan iz peščenjaka in okrašen s hieroglifskimi napisi, ki naj bi pokojnika varovali ter mu pomagali pri potovanju v onstranstvo. Med okrasjem so raziskovalci prepoznali krilati sončni disk, dve kobri in motiv, oblikovan kot snop trstičja. Vsi ti elementi izvirajo iz staroegipčanske verske simbolike, ki se je na tem območju ohranila tudi več stoletij po koncu obdobja faraonov.
Še bolj nenavadno je odkritje nad vhodnimi vrati. Na kamnitem prečniku je namreč upodobljen prizor iz sedme ure Amduata, staroegipčanskega pogrebnega besedila, ki opisuje nočno potovanje sončnega boga Raja skozi podzemni svet.
V tem delu pripovedi se Ra sooči z Apofisom, velikansko kačo, ki pooseblja kaos in zlo ter poskuša preprečiti njegovo nadaljnjo pot. Po navedbah egiptovskega ministrstva za turizem in starine je to prva takšna upodobitev, odkrita na nekropoli Bir al-Shaghala.
Grobnica, v kateri se prepletajo tri civilizacije
Notranjost grobnice sestavljajo osrednji prostor z delno porušenim obokanim stropom in dve pogrebni komori iz blatne opeke. Nad njima se dviga značilna piramidasta konstrukcija, ki je bila v rimskem obdobju razmeroma pogosta prav na tem območju Egipta. Raziskovalci so našli tudi daritveno mizo iz peščenjaka, bazen za obredno očiščevanje, več keramičnih predmetov in bronast kovanec s podobo rimskega cesarja Konstantina.
"Pomen odkritja je v značilnih arhitekturnih elementih grobnice, napisih in pogrebnih besedilih, ki prinašajo pomembne informacije o pogrebnih običajih ter kulturnem in verskem življenju oaze Dahla v rimskem obdobju," je v sporočilu egiptovskega ministrstva za turizem in starine poudaril generalni sekretar vrhovnega sveta za starine Hisham el-Leithy.
Pozabljena oaza, ki je nekoč cvetela
Današnja Dahla je odmaknjena oaza sredi Zahodne puščave, toda v rimskem obdobju je bilo življenje na tem območju precej živahnejše. Arheolog Colin Hope z avstralske univerze Monash je za The Art Newspaper pojasnil, da je oaza med prvim in tretjim stoletjem našega štetja doživljala izjemen razcvet. Takrat je bilo na njenem območju dejavnosti več kot kadarkoli prej, prebivalstvo pa je verjetno doseglo svoj vrhunec.
V četrtem stoletju je začela intenzivnost življenja postopoma upadati, vendar območje še zdaleč ni bilo opuščeno. Naselbine so obstajale tudi v naslednjih stoletjih, kar potrjujejo številne arheološke najdbe. Egiptovsko ministrstvo za turizem in starine je že julija predstavilo odkritje približno 1600 let stare naselbine v isti oazi, kar dodatno potrjuje njen nekdanji pomen.
