Kar 5000 let stara grobnica je razkrila šokanten preobrat v zgodovini.
Pred približno 5000 leti se je v severozahodni Evropi zgodilo nekaj, kar je bilo dolgo zavito v debel plašč skrivnosti. Uspešne neolitske skupnosti, ki so obdelovale zemljo in gradile mogočne kamnite grobnice, so nenadoma izginile. Polja je najprej prerasel plevel, gozdovi so nato znova zavzeli prostor, kjer je nekoč vladalo življenje.
Znanstveniki so desetletja iskali odgovor, kaj je povzročilo ta nenaden zlom. Zdaj pa so v skupinski grobnici blizu Pariza našli ključni dokaz. DNK-analiza 132 posameznikov je razkrila presenetljivo resnico: ni šlo le za krizo, temveč za popolno zamenjavo prebivalstva. Grobnica v kraju Bury, približno 50 kilometrov severno od Pariza, je na prvi pogled delovala kot običajno starodavno pokopališče. A natančna genetska analiza zob je pokazala, da je bila uporabljena v dveh povsem različnih obdobjih, ki ju loči več stoletij. Med njima pa zeva jasen prepad.
"Vidimo popoln genetski prelom. Ljudje, ki so uporabljali grobnico pred in po tem obdobju, niso povezani," je pojasnil raziskovalec Frederik Seersholm. To pomeni, da je ena populacija izginila, nadomestila pa jo je druga, genetsko povsem drugačna.
V prvem obdobju, okoli 3200 do 3100 let pr. n. št., so bili pokojniki del tesno povezane skupnosti. Analize kažejo na razvejane družinske vezi, ki so segale več generacij nazaj. A za navidezno stabilnostjo se je skrivala kriza. Veliko število mladih smrti kaže, da skupnost ni bila zdrava.
Raziskovalci menijo, da je moral skupnost prizadeti hud dogodek: recimo bolezen, lakota ali konflikt. In prav tu se zgodba prevesi v še bolj temačno smer. V zobeh nekaterih posameznikov so odkrili DNK bakterije yersinia pestis, povzročiteljice kuge. Poleg tega so našli tudi sledi bakterije, ki povzroča vročico, povezano z ušmi.
"Prisotnost teh patogenov kaže, da so nalezljive bolezni že takrat močno vplivale na ljudi," je poudaril genetik Martin Sikora. Čeprav ni mogoče z gotovostjo trditi, da je bila prav kuga edini vzrok propada, znanstveniki verjamejo, da je kombinacija bolezni igrala ključno vlogo.
Ko se je grobnica stoletja kasneje znova pojavila v uporabi, so jo uporabljali popolni tujci. Njihov DNK kaže na izvor iz južne Francije in Iberskega polotoka. S seboj so prinesli tudi drugačne običaje. Pokojnike so pokopavali v skrčenem položaju, njihove skupnosti pa niso več temeljile na velikih družinskih vezeh, temveč na manjših, očetovskih linijah. Za nove prebivalce ni bila več odločilna le kri, temveč tudi kultura in družbeni status. Skupna grobnica tako ni bila več le prostor za družino, temveč tudi za skupnost širšega pomena.
Dolgo so arheologi le ugibali, zakaj so prvi evropski kmetje zapustili svoje mogočne kamnite grobnice. Danes DNK prinaša jasnejšo sliko: šlo je za velik demografski zlom, ki je Evropo za nekaj časa skoraj izpraznil, nato pa jo je naselila nova generacija ljudi.
