Geolog je med delom v pesku opazil nekaj, kar je bilo na prvi pogled videti kot povsem navaden kamen. Nato se je začela razkrivati skoraj 500 let stara skrivnost, ki je vse pustila odprtih ust.
Pisalo se je leto 2008, ko je geolog med delom na območju rudnika diamantov Namdeb v Namibiji naletel na nenavaden, približno okrogel predmet. Sprva ni bilo ničesar, kar bi nakazovalo na izjemno odkritje. Toda domnevni kamen sploh ni bil kamen.
Šlo je za bakren ingot, na katerem je bil vtisnjen simbol trizoba. Znak so strokovnjaki poznali: pripadal je Antonu Fuggerju, enemu najbogatejših evropskih trgovcev svojega časa. Najdba je arheologe pripeljala do razbitine, ki je pod peskom skrivala zgodbo iz obdobja, ko so evropske ladje plule proti oddaljenim deželam v iskanju začimb in bogastva.
Sledi so vodile do portugalske trijambornice Bom Jesus oziroma Dobri Jezus. Ladja je 7. marca 1533 odplula po reki Tajo mimo Lizbone in se podala v Atlantik. Pred njo naj bi bilo približno 15 mesecev dolgo potovanje v oddaljene dežele po dragocene začimbe. Na krovu je bilo okoli 300 ljudi, med njimi mornarji, vojaki, zasužnjeni ljudje, trgovci, duhovniki in kapitan Dom Francisco de Noronha. Tisti, ki so z obale opazovali odhod ladje, so verjetno pričakovali, da se bo vrnila natovorjena z bogastvom. Toda Bom Jesus se ni nikoli več pojavil.
Strokovnjaki so po odkritju sestavili verjeten potek nesreče. Bom Jesus naj bi med neurjem zaneslo nevarno blizu obale, kjer je trčila v skalo. Razbitine in tovor so se raztresli vzdolž obale približno 26 kilometrov severno od izliva reke Oranje, nedaleč od današnjega rudarskega mesta Oranjemund. Ko so arheologi začeli izkopavati območje, je postalo jasno, da niso našli zgolj stare ladijske razbitine. Po podatkih National Geographica so izkopali kar 22 ton bakrenih ingotov, poleg njih pa še slonovino, zlato, astrolabe in številne druge dragocene predmete iz 16. stoletja.
Med ostanki ni bilo človeških kosti
Velik del tovora je bil ujet v apnenčaste in peščene sprimke, ki so predmete stoletja varovali pred zunanjimi vplivi. Bom Jesus se je tako izkazala za najstarejšo doslej odkrito ladijsko razbitino v tem delu sveta in obenem za najbogatejšo. Presenetljivo pa med ostanki skoraj ni bilo človeških kosti. Raziskovalci so našli le nekaj kosti prstov na nogi, ki so še vedno ležale v čevlju. Zaradi tega arheologi domnevajo, da je številnim, morda celo večini od približno 300 ljudi na krovu po nesreči uspelo doseči kopno.
Toda srečno naključje, ki je pripeljalo do odkritja, je bilo šele začetek zapletene zgodbe. Rudnik diamantov pri Oranjemundu leži na strogo nadzorovanem območju Sperrgebiet, kar v nemščini pomeni "prepovedano območje". Omejen dostop je razbitino sicer ščitil pred plenilci, toda preplet različnih pristojnosti je povzročil precejšnjo zmedo glede tega, kdo in kako naj vodi izkopavanje.
Nova študija, objavljena v reviji International Journal of Historical Archaeology, razkriva, da so se prvega reševanja najdbe lotili zaposleni v rudniku diamantov, ne da bi bil na kraju prisoten strokovnjak za pomorsko arheologijo. Ta jim je sprva svetoval kar po telefonu.
Težave so bile še večje zaradi občutljivosti predmetov, ki so stoletja preživeli pod vodo oziroma v razmerah z zelo malo kisika. Ko so bili nenadoma izpostavljeni zraku, so se začeli procesi, ki lahko arheološko gradivo zelo hitro uničijo. Avtorji raziskave opozarjajo, da predvsem pri kovinskih predmetih prehod iz anaerobnega podvodnega okolja v ozračje, bogato s kisikom, sproži elektrokemične reakcije in hitro propadanje.
Predmeti so ležali vsepovsod
Predmete so zato morali skrbno razsoljevati, vendar so se težave nadaljevale tudi pri njihovem dolgoročnem shranjevanju. Simbol Fuggerjevega trizoba na bakrenih ingotih je bil ob odkritju leta 2008 še razmeroma dobro viden, do leta 2018 pa je močno zbledel in je danes precej težje razpoznaven. Čeprav obstajajo ustrezne metode in prostori, s katerimi bi bilo mogoče propadanje upočasniti, potrebne zmogljivosti trenutno niso na voljo, financiranje ohranjanja zakladov z ladje Bom Jesus pa ostaja negotovo.
Eden od tehnikov, ki je sodeloval pri projektu, je razmere opisal zelo nazorno. Ko je začel delati, so predmeti po njegovih besedah preprosto ležali vsepovsod, na njih se je nabiral prah, njihovo stanje pa se je zaradi neustreznega shranjevanja hitro slabšalo. Delavnica je bila odprta, povsod je bil prah, brez nadzora podnebnih razmer in skoraj brez ustreznega varovanja. Avtorji raziskave poudarjajo, da takšne težave pri reševalnih arheoloških izkopavanjih niso posebnost Namibije. Ob tem izpostavljajo številne ljudi, ki so si kljub zahtevnim razmeram neutrudno prizadevali zaščititi izjemno najdbo.
Poglejte tudi: