Arheologi so prepričani, da so na pravi poti, da rešijo eno največjih skrivnosti človeštva.
"Na kraju, kjer je bil Jezus križan, je bil vrt, in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen." Ta stavek iz Janezovega evangelija (19,41) že stoletja buri domišljijo vernikov, zgodovinarjev, arheologov in skeptikov. V njem je močna simbolika: med Golgoto, krajem smrti, in vrtom, polnim življenja, se razpira dramatičen lok zadnjih ur Kristusovega življenja. A zdaj bi lahko prav ta kratki opis postal ključen namig v eni največjih arheoloških in verskih razprav.
Leta 2025 je časnik Times of Israel poročal o izjemnih prvih rezultatih dolgo pričakovanih izkopavanj pod Cerkvijo Božjega groba v Jeruzalemu. Ta kraj krščanska tradicija že stoletja prepoznava kot mesto tako križanja kot Jezusovega groba. Vsako leto ga obiščejo romarji z vsega sveta, ki verjamejo, da je prav tam Mesija tri dni ležal mrtev, preden je na veliko noč vstal od mrtvih.
Toda prav ta svetost in množični obiski so desetletja oteževali arheološko raziskovanje. Poleg tega so bila med tremi verskimi skupnostmi, ki upravljajo cerkev – pravoslavnim patriarhatom, frančiškansko Kustodijo Svete dežele in armenskim patriarhatom – dolga leta prisotna nesoglasja. Šele leta 2019 so dosegli dogovor o nujni prenovi cerkvenih tal iz 19. stoletja. To je odprlo vrata arheološkim izkopavanjem, ki jih od leta 2022 vodi profesorica Francesca Romana Stasolla z rimske univerze La Sapienza.
Ekipa, ki v Jeruzalemu šteje med deset in dvanajst članov, sodeluje z geologi, arheobotaniki in arheozoologi, medtem ko večina strokovnjakov v Rimu analizira zbrane podatke. Pod cerkvenimi tlemi so odkrili starodavni kamnolom, ki sega v železno dobo (1200–586 pr. n. št.). V času Jezusa je bil ta prostor uporabljen kot pokopališče z več v skalo vklesanimi grobovi.
Prav to območje je cesar Konstantin, prvi rimski cesar, ki je sprejel krščanstvo, razglasil za mesto Kristusovega pokopa in tam naročil gradnjo prve cerkve. Sedanja podoba cerkve izvira iz 12. stoletja, ko so jo po številnih napadih obnovili križarji.
Najbolj presenetljivo odkritje pa je povezano z obdobjem med opustitvijo kamnoloma in gradnjo cerkve. Arheologi so našli ostanke oljk in vinske trte, stare približno 2000 let, kar kaže, da je bilo območje nekoč uporabljeno za kmetijstvo. Zgrajeni so bili nizki kamniti zidovi, prostor med njimi pa je bil zapolnjen z zemljo, kar je jasen znak obdelovalnih površin.
"Arheobotanične najdbe so za nas izjemno zanimive, zlasti v luči Janezovega evangelija, ki omenja zeleno območje med Kalvarijo in grobom," je povedala Stasolla. Po njenem mnenju je možno, da opis vrta ni zgolj literarni motiv, temveč odraz resničnega okolja tistega časa.
Med izkopavanji so našli tudi kovance in lončenino iz 4. stoletja, vendar bo celovita analiza vseh najdb trajala še več let. Na vprašanje, ali odkritje dokončno potrjuje kraj Jezusovega groba, je Stasolla odgovorila previdno. Po njenem mnenju je največji zaklad prav zgodovina ljudi, ki so skozi stoletja tam izražali svojo vero. "Ne glede na to, ali kdo verjame v zgodovinsko točnost Svetega groba ali ne, je dejstvo, da so generacije ljudi verjele," je poudarila. Zgodovina tega kraja je neločljivo povezana z zgodovino Jeruzalema in z zgodovino čaščenja Jezusa Kristusa.
